SKOZI OČI PREKARIATA

Marjan Šarec: Posvetom morajo slediti tudi konkretne akcije

Marjan Šarec je župan občine Kamnik. Poklicno pot je začel kot novinar na radiju in televiziji. Leta 2010 je zmagal na lokalnih volitvah, štiri leta pozneje pa je svoj uspeh ponovil. Letos je en od resnih kandidatov za položaj Predsednika Republike. Njegovi pogledi so nas zanimali, ker je svojo pot začel preko prekarnih oblik zaposlitve in ker ima kot župan izkušnje s podjetji, ki skušajo svojo konkurenčnost povečati tako, da spuščajo ceno storitev, svoje delavce pa, da bi na ta način znižali stroške, zaposlujejo bodisi prekarno, bodisi na črno.

Črt Poglajen, politični analitik, tor. 3.10.2017, 09:00

NA NASLOVNO STRAN

Doto: Črt Poglajen

Foto: Črt Poglajen

“Težava prekarnosti je v tem, da se je politika danes ne loteva resno. Cerar in Juncker sta se sicer pohecala, da sta tudi sama prekarca, je bilo pa to v glavnem to.”

Kako bi opredelili prekarnost? Katere vrste zaposlitev so prekarne?

Med prekarne sodijo tiste vrste zaposlitev, ki so po intenzivnosti enake redim zaposlitvam, zaobsegajo pa manj pravic in slabše pogoje dela. Vsekakor bi mednje lahko prišteli samostojne podjetnike in ljudi, ki so zaposleni po civilnih pogodbah.

Osnovni problem prekarnosti je, da ne zagotavlja osnovne eksistenčne gotovosti. Kot prekarec ne veš, kako dolgo boš še imel delo, poleg tega pa na noben način ne moreš dobiti kredita, s katerim bi si lahko zagotovil osnovno samostojnost. Dejansko za prekarce velja pravilo: danes si, jutri te ni. In to je za mlade, ki bi se želeli osamosvojiti in si ustvariti družino, uničujoče. Težava prekarnosti je v tem, da se je politika danes ne loteva resno. Cerar in Juncker sta se sicer pohecala, da sta tudi sama prekarca, je bilo pa to v glavnem to. Šala. Potrebni pa so konkretni koraki s katerimi bomo tovrstno zaposlovanje zmanjšali na minimum. Premišljeni in socialno usklajeni.

Ali prekarnost v Sloveniji po vašem mnenju predstavlja dejanski problem?

Vsekakor. In še večji problem bo predstavljala v prihodnosti. K temu bodo prispevale tri stvari. Na kratki in srednji rok to, da je izobrazbena struktura ljudi neuravnovešena. Se pravi, da je ponudba družboslovcev, pa tudi nekaterih umetnostnih poklicev, velika, gospodarstvo pa potrebuje tehnično izobražen kader.

Na dolgi in srednji rok pa bosta k povečevanju prekarnosti prispevala predvsem globalizacija in ozek, na nek način kratkoviden pogled delodajalcev. Zdi se, da živimo v času, ki je v mnogo čem zelo podoben tistemu, v katerem je živel Charles Dickens. Ljudje sicer ne kopljejo v neskončnih rudnikih, kot so jo kopali tedaj, je pa odnos do njih v več ozirih enako suženjski. Lastniki podjetij se sprašujejo, čemu bi posameznika na določenem mestu zaposlili za nedoločen čas, če ga, kot prekarca, lahko plačajo manj, odpustijo pa takoj, ko ga več ne potrebujejo. S kančkom sarkazma bi lahko rekli, da je to približno tako, kot s pridelavo kokoši. Da človeka, ki si zlomi nogo, zamenjajo in izločijo, na enak način, kot to počno rejci perutnine, ko na hitro izločijo kokoš, ki ima zlomljeno nogo, ker za njih pač ni profitabilna. S podjetji, ki razmišljajo na ta način, imamo izkušnjo tudi na občini. Pred kratkim smo razveljavili pogodbo z, na razpisu izbranim gradbenim podjetjem, ker to podjetje ne svojim delavcem ne podizvajalcem ni plačevalo prispevkov.

Bi pa rad opozoril, da je prekariat pravzaprav le vrh ledene gore. Oziroma zgolj najbolj ostra manifestacija tega, kaj sistem, v katerem živimo, razume kot relevantno. Tendence podcenjujočega odnosa do dela se vidijo tudi v rednih zapolitvah, ki marsikje ne zagotavljajo dostojne plače. Mislim, da gre za kompleksen, ponotranjen problem, s katerim bomo imeli še veliko preglavic.

“Zdi se, da živimo v času, ki je v mnogo čem zelo podoben tistemu, v katerem je živel Charles Dickens.”

Kaj boste kot Predsednik Republike naredili, da bi se s prekarnostjo začeli intenzivneje soočati na družbeni, strokovni in politični ravni?

Pri nas vlada fama, da mora biti predsednik malodane kot Britanska kraljica. Da se lahko pojavlja pred kamerami, ne da bi pri tem kaj konkretnega povedal. Pa temu dejansko ni tako. Poglejte predsednike v primerljivih državah. V Avstriji in na Češkem, na primer. Tam ti ljudje občutijo potrebo in dolžnost, da o družbeno pomembnih vprašanjih izrazijo mnenje. Primer predsednika, ki je pri nas ravnal na celovit, družbeno odgovoren način je vsekakor dr. Janez Drnovšek. On je šel med ljudi in jih skušal razumeti tudi kot človek in državljan, ne zgolj kot predsednik. S čimer je vzbudil pritisk na zakonodajno in preostanek izvršilne veje oblasti, da so se stvari začele urejati.

Predsednik Republike je vsekakor človek, ki ima odgovornost in moč odpirati pomembna družbena vprašanja. In prekarnost je vsekakor eno od njih. Začeti bi bilo potrebno širok družben diskurz in na ta način ozavestiti javnost. Nisem namreč prepričan, koliko se danes ljudje problema prekarnosti dejansko zavedajo. Če jih vprašate, kaj so nevarnosti in težave avtorskih pogodb ali spejevstva, vam bodo znali odgovoriti. Če jih vprašate, kaj so nevarnosti in izzivi prekarstva, pa je že vprašanje, kakšen odgovor boste dobili. Poleg tega bi bilo o temi potrebno zagnati poglobljen strokoven razmislek. Kot Predsednik Republike bi vsekakor povabil predsednika vlade, resorne ministre, predstavnike socialnih partnerjev in seveda tudi prekarce same. Pomembno namreč je, da se zakonodaja s področja uredi tako, da bo služila svojemu namenu. Da zakonov ne bodo pisali le teoretiki, ki s prekarnostjo in iz nje izhajajočimi izzivi nimajo nobene izkušnje.

Posvetom morajo po logiki stvari slediti tudi konkretne akcije. Jezi me, ko poslušam o visokih zborih in pomembnih srečanjih, zgodi pa se nič. Posvet brez konkretnih zaključkov in akcij, je približno enako smiseln, kot akcija brez posveta in razmisleka. Posvetov o lokalni samoupravi sem se zaradi tega udeležil dvakrat, ko pa sem ugotovil, da iz teh ssrečanj ne bo konkretnih ukrepov, pa me stvar ni več zanimala. Če kot predsednik odpreš določeno temo in se ne zgodi nič, je potrebno poklicati odgovorne na pogovor in v kolikor primernega odziva ni, sklicati medije in to jasno povedati. V tem ni le neka namišljena moč, to je dejanski vzvod, s katerim se da stvari potegniti naprej.

Kakšno vlogo bodo v prihajajočih letih pri zagovoru pravic prekarcev prevzeli sindikati? Bodo oni branili pravice prekarno zaposlenih, ali je bolj verjetno, da bodo prekarci sami ustanovili organizacije, ki jih bodo zastopale v dialogu s socialnimi partnerji? 

Upam, da bodo sindikati pri vprašanju prekarnosti prevzeli aktivno vlogo. Pomembno je, da bi se s problemi, ki prekarce odrivajo na margino in v nevzdržne razmere, ukvarjale organizacije, ki delo zagovarjajo znotraj socialnega dialoga in imajo za to potrebne kapacitete. Konec koncev so tudi prekarci delavci, poleg tega pa so tudi zelo velika družbena skupina. Je pa pomembno, da sindikati v karkem naredijo odločen korak naprej. Sicer se bodo prekarci organizirali sami. Po izreku: Samo nase se človek lahko zares zanese.

Ali bi morala država tista podjetja, ki se obnašajo družbeno neodgovorno in zaradi povečevanja profita zaposlujejo prekarno, sankcionirati, ali je bolje, da jih sankcionira trg in kupci?

Trg in kupci bodo težko kaj sankcionirali. Ko gremo v nabavo, gledamo ceno in kakovost izdelka, ne okoliščine, v katerih je izdelek nastal. Če za svojega otroka kupujemo čeveljčke, pazimo, ali so v redu ali ne, ne vprašamo pa se, ali so jih v Indiji ali kakem drugem koncu sveta dejansko naredili odrasli delavci, ali otroci. In v kakšnih razmerah ti ljudje žive. Kar je na nek način problem z etičnega vidika, še veliko bolj pa s političnega. Kupec zaradi tega pač ne more delovati kot odločevalec na tem področju. Ker ima pred seboj, kot rečeno, specifična, povsem drugačna merila.

Primer tega, kako razmišljamo ljudje, ko smo sočasno postavljeni v vlogo kupcev in moralnih razsodnikov, je tudi Uber. Ko razmišljamo kot kupci, si rečemo, saj je poceni in praktično. Ne vprašamo pa se, kaj to, da je poceni in praktično, pomeni za voznike, ki od tega živijo. Po mojem mnenju bi pri odnosu do podjetij država morala zavzeti bolj aktivno vlogo in po eni strani nagraditi podjetja, ki se obnašajo družbeno odgovorno, po drugi pa sankcionirati ona, ki v hlastanju po povečevanju dobička, ceno dela zbijajo pod nivo racionalnega. Učinkovita bi bila kombinacija ukrepov, ki bi jih vodila država in ukrepov, ki bi jih vodili mediji in civilna družba. Na ta način bi dosegli dovolj velik pritisk, ki bi na koncu le pripeljal do spremembe odnosa do dela.

“Trg in kupci bodo težko kaj sankcionirali. Ko gremo v nabavo, gledamo ceno in kakovost izdelka, ne okoliščine, v katerih je izdelek nastal.”

NA NASLOVNO STRAN

Prejemajte naše intervjuje
Pridružite se prekarcem, delavcem, akademikom, novinarjem, sindikatom in gibanjem, ki enkrat tedensko prejemajo intervjuje na temo prekariata.
Zavzemamo se za splet brez 'spama'. Vaš spletni naslov bo uredništvo naše strani zaščitilo pred vsemi vrstami oglaševalskih zlorab.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *