SKOZI OČI PREKARIATA

Boris Koprivnikar: Pomembno je, da se usmerimo na dodano vrednost

Boris Koprivnikar je minister za javno upravo. Preden je leta 2014 postal del vladne ekipe, je poučeval, vodil javni zavod in bil predsednik upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Ker državno upravo razume kot javni servis, nas je zanimalo, kaj njegov odnos pomeni za vodenje ministrstva, kako razume relacijo med javnim in zasebnim in kako gleda na prekariat, kot obliko zaposlitve. Ker se z informatiko ukvarja skozi vso kariero, smo ga v sklepnem delu povprašali tudi, kako bo tehnologija po njegovem mnenju vplivala na prihodnje upravljanje države.

Črt Poglajen, politični analitik, tor. 1.8.2017, 09:00

NA NASLOVNO STRAN

Foto: Črt Poglajen

Foto: Črt Poglajen

 

Katere tri vrednote bi izpostavili kot najpomembnejše za organizacijo in delo v javni upravi?

Mi smo servis državljanov in podjetij. In ker želimo svoje delo opraviti dobro, spodbujamo inovativnost, sodelovanje in odgovornost. Po mojem mnenju se velikih sistemov ne da voditi po principih upravljanja vseh procesov, ampak po principu odgovornosti na osnovi jasnih ciljev in vrednot. Osebna angažiranost zaposlenih je pomembna, z njo pa, kot rečeno, tudi vrednote. Nujno je, da smo si enotni in da vsi iščemo boljše in bolj učinkovite rešitve. In da spremembe vnašamo postopno, v korakih in brez prekinitev.

Pred časom ste dejali, da javni sektor živi na račun gospodarstva. Ni to na nek način nenavadna trditev? Bi gospodarstvo sploh obstajalo, če bi ljudje ne znali pisati, če bi moral vsak skrbeti za lastno zaščito?

Močno dvomim, da sem kdaj dejal, da javni sektor živi na račun gospodarstva. Je pa dejstvo, da iz dodane vrednosti, ki jo ustvari gospodarstvo financiramo tudi dodano vrednost, ki jo mora prispevati javni sektor. Dejstvo je, da smo vsi del istega ekosistema. Da gospodarstvo zagotavlja proizvode in storitve, ampak da tudi javni sektor zagotavlja proizvode in storitve. Javni sektor je sočasno tisti, ki skrbi, da so stvari urejene. Da so izdana dovoljenja, da se držimo zakonov. Podpira mehanizme, ki so nujno potrebni tako za delovanje gospodarstva, kot za delovanje družbe kot take, ki potrebuje skupno infrastrukturo, zdravstvo, šolstvo, kulturo… Zato moramo tudi javni sektor razumeti kot nekoga, ki soustvarja skupno dobro.

Vloga državne uprave je ključna. Če javnega sektorja ne bi bilo, nobeno gospodarstvo ne bi moglo funkcionirati. Do vsake tovarne vodijo električni vodi, cesta in druge storitve. Je pa, zaradi specifik odnosa med javnim in zasebnim, pomembno, da stvari delamo odgovorno in da s sredstvi, ki jih dobimo od gospodarstva, ravnamo racionalno. Vprašanje je, koliko lahko za pobrane davščine, družbi vrnemo. Tu pridemo do opredelitve učinkovitosti javnega sektorja in ta je ključna.

Torej se ne strinjate s tistimi, ki pravijo, da država z davščinami obremenjuje gospodarstvo?

Pogosto se iz gospodarstva res sliši tako, a to enostavno ni res. Država s svojimi javnimi službami, pa tudi z urejanjem skupnega sistema zagotavlja, da vsi ostali sistemi, vključno z gospodarstvom, lahko delujejo. Ne gre za to, da bi en živel na račun drugega, gre za to da vsi ustvarjamo dodano vrednost. In dodana vrednost države je v urejanju skupnega okolja in zagotavljanju skupne infrastrukture.

Prizadevate si, da bi fleksibilen del plače uvedli tudi v državno upravo. Kakšen vpliv bi uvedba tega ukrepa imela na zaposlene in na proces dela?

Danes smo pri plačevanju uslužbencev v državni upravi usmerjeni predvsem v tip delovnega mesta, ki ga nekdo opravlja in v čas, ki ga je preživel na določenem delovnem mestu. Plača je odvisna od napredovanj, senioritetnih dodatkov in tako naprej. Pomembno pa je, da se preusmerimo na dodano vrednost. Kot to počno v gospodarstvu, kjer izobrazba in staž sama po sebi nista tako pomembna, ker je bolj pomembno, koliko delavec dejansko prispeva k skupnim ciljem. S postopnim uvajanjem fleksibilnega nagrajevanja, želimo te principe vnesti tudi v državno upravo. To je ključno.

S sindikalne strani dobimo pogosto očitek, da se kriterijev, ki bi določali, koliko dodane vrednosti kdo doprinese k delovanju celote, ne da meriti. Da je bolje, če smo vsi enakomerno nagrajeni. Sam pa mislim, da temu ni tako. Za primer lahko vzamemo inovativnost. Vprašajmo se, koliko predlogov za spremembe je posameznik dal, koliko od njih je bilo upoštevanih in kakšen je bil njihov učinek. S tem dobimo dobro predstavo o njegovi učinkovitosti. Ocene vodij bodo seveda ostale subjektivne, bodo pa podkrepljene z objektivnimi kazalci in zaradi tega bodo bolj realne. Tu si želim, da bi bili sindikati bolj sodelujoči. Poudarek želimo dati nagrajevanju dobrih delavcev, na pa zaščiti slabih.

Za kolikšen delež plače bi pri fleksibilnem delu šlo?

V zakonu, ki smo ga predlagali pred dvema letoma je, delovna uspešnost določena po dveh kriterijih. Prvi se navezuje na zahtevnost dela in na specifična znanja, ki so potrebna za posamezno nalogo. Obvladovanje jezika, specifična znanja na primer. Ta se lahko nagradi z dodatnim razredom ali dvema pri uvrstitvi delavca.  Drug kriterij je uspešnost preteklega dela na osnovi dogovorjenih kazalnikov. To so lahko zadovoljstvo uporabnikov, inovativnost, število zadev … Za začetek lahko ta del predstavlja nekaj odstotokov, ko pa se navadimo na tovrstno ocenjevanje in nagrajevanje, pa je lahko tudi do 30 odstotkov. Vendar je pomembno, da povišanja niso trajna, ampak vezana na uspešnost.

Kako pa bi delovali negativni ukrepi znotraj takega fleksibilnega sistema?

Če bi nekdo delal povprečno, bi dobil tudi povprečno plačo. Če ne dosega pričakovanih minimalnih rezultatov, po mojem ne bi smel trošiti davkoplačevalskega denarja. V primeru, da gre za funkcijo, ki je ni sposoben opravljati, bi ga bilo potrebno dati na manj zahtevno delovno mesto, za storitve nekaterih pa bi se v državni upravi enostavno morali zahvaliti, kot to storijo ljudje, ki delovne procese vodijo v industriji, ali nenazadnje, kot to počnemo mi, ko vodimo osebno gospodinjstvo. Davkoplačevalskih sredstev ne moremo zapravljati neodgovorno.

Kako razumete prekarnost? Kdo je po vašem prekarec?

Po mojem je prekarec tisti, ki za svoje delo ne dobi primernega plačila in varnosti. Med prekarce sodijo tudi ljudje, ki nimajo socialne zaščite, ali delajo na posameznem mestu proti svoji volji. Pri tem ne delam nobene razlike med tistimi, ki so zaposleni po avtorski pogodbi, tistimi, ki delajo kot espeji, med tistimi, ki so zaposleni v neki organizaciji, ki ljudi le občasno angažira za delo, ali ne nazadnje tistimi, ki so zaposleni za nedoločen čas. Če njihova nagrada ne zadošča standardom, je delo prekarno.

Prekarnost torej definitivno je zloraba dela?

Da. Prekarnost je zloraba dela. Človeka je treba plačati, kolikor je njegovo delo vredno, na njem pa po tem je, da bo imel dovolj dela, da bo seštevek vrednosti tak, da bo lahko od njega oddvojil, kolikor je potrebno oddvojiti za davke in hkrati imel dovolj za spodobno življenje. Lani smo na vladi prav zaradi tega sprejeli tudi sklep, da ne sprejemamo neplačanega volunterskega dela, čeprav so ljudje hoteli opravljati brezplačno pripravništvo. Zagovarjali smo stališče, da mora biti vsaka dodana vrednost plačana. In tudi delo pripravnikov je dodana vrednost.

Bi pa ob tej priložnosti dejal, da je dejansko najboljše orožje proti prekarnosti je to, kar se trenutno dogaja v naši družbi. Delavci so čedalje bolj iskana dobrina. Postavljajo lahko svoje pogoje in pričakujejo tudi korektno nagrado. Glede na to, da se nam brezposelnost kar hitro zmanjšuje menim, da gremo v kar pravo smer.

Je delo za določen čas prekarno, če traja tri mesece?

Če je delavec ustrezno nagrajen in ima plačane vse prispevke, potem težko rečemo, da je prekarec. So pa na tem področju zelo aktivne in odločne inšpekcije. Če se pri kom ugotovi, da se neko delo podaljšuje v nedogled, imamo na razpolago zakonske podlage, da to razmerje preide v trajno.

Kako je s prekarnostjo v državni upravi? Kje jo zaznavate največ?

Menim, da v ožji javni upravi prekarnosti praktično ni, ker imamo zelo strogo določena pravila in tudi ljudje zelo dobro poznajo svoje pravice. Zato praktično ni načina, da bi delal v javni upravi in ne bil za to ustrezno nagrajen. Tudi znotraj širšega javnega sektorja menim, da je te prekarnosti zelo malo.

Rekli ste, da pri uvajanju informacijskih sistemov marsikje prehitevamo tudi Estonijo. Katere cilje bi na tem področju opredelili kot tiste, ki jih je državna uprava izbrala za ključne?

Delo nadaljujemo na zelo trdnih temeljih. En od pomembnih ciljev, ki smo jih že uvedli, je to, da imamo dostavljen elektronski plačilni sistem v vseh organizacijah, katerih lastnik je država. Druga stvar je povezanost registrov in baz podatkov znotraj državne uprave.

Ključni cilj, ki ga imamo pred seboj sedaj, je centralizacija državne uprave in celovit prenos sistema v oblak. S tem velike baze podatkov postajajo še bolj kompaktne in povezane. Naš namen je bistveno zmanjšati sredstva, ki so potrebna za vzdrževanje sistemov in preusmeritev finančnih virov v investicije. Spremenili smo sistem e-Uprave, se pravi sistem, ki je namenjen državljanom, delamo na e-Vem, portalu, ki je namenjen podpori podjetnikov. S 300.000 avtomatiziranih operacij na začetku mandata smo na letni ravni prešli na 1.200.000 avtomatiziranih operacij in ta trend še raste. Povezali smo se z informacijskimi podjetji, pri čemer v njih ne vidimo zgolj dobavitelja opreme, ampak partnerja pri reševanju naših problemov. Podjetja morajo namesto nas razmišljati, kako bodo rešila probleme, ne pa, kaj nam bodo prodali.

Kako bo torej četrta industrijska  revolucija vplivala na razvoj državna uprave?

Četrta industrijska revolucija bo vpeljala povsem nove digitalne procese, na katerih bosta delala tako državna uprava, kot tudi gospodarstvo. S svojo naravo bodo ti procesi, ki so sicer odvisni od velikih baz podatkov, močno poenostavili. V tehnologiji je izjemno dobra podlaga za povečevanje učinkovitosti. V naslednji finančni perspektivi bomo prenovili vse ključne sisteme javne informatike, prenavljamo dokumentni sistem, kadrovski sistem, finančno računovodske podporne programe, komunikacijo s podjetji, komunikacijo z državljani. Zaradi urejenosti in sorazmerno homogene državne uprave bomo sisteme med seboj lažje povezali.

Kakšen pa bo po vašem vpliv omenjenega razvoja tehnologije na demokracijo kot način vodenja in upravljanja državne uprave? Razumete koncept direktne demokracije kot uresničljiv koncept?

Glede direktne demokracije bi opozoril na korake, ki jih delamo, ko vključujemo državo kot sogovornika pri vpeljavi blockchain tehnologije. Te tehnologije bodo prava podlaga za razvoj novih mehanizmov komunikacije in vodenja države.

Imamo pa prav zaradi hitrega razvoja tehnologije precejšen izziv že pri vzdrževanju obstoječe demokracije. Če bodo države razvoj tehnologij prepustile velikim podjetjem in ne bodo aktivni deležnik na tem področju, smo v resni nevarnosti, da nam bo demokracija spolzela skozi prste. Tehnološke korporacije bodo namreč prevzemale vedno večji vpliv na ljudi in večjo moč, kot jo bodo imeli izvoljeni predstavniki ljudstva. Zato sam zagovornik aktivnega vključevanja sistemov v procese tehnološkega razvoja. In rekel bi, da Slovenija tu med državami prevzema vodilno vlogo.

NA NASLOVNO STRAN

 

Prejemajte naše intervjuje
Pridružite se prekarcem, delavcem, akademikom, novinarjem, sindikatom in gibanjem, ki enkrat tedensko prejemajo intervjuje na temo prekariata.
Zavzemamo se za splet brez 'spama'. Vaš spletni naslov bo uredništvo naše strani zaščitilo pred vsemi vrstami oglaševalskih zlorab.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *