SKOZI OČI PREKARIATA

Zdravko Počivalšek: Priti je potrebno do pogojev, v katerih bodo podjetja lahko dihala s poslom

Zdravko Počivalšek je minister za gospodarstvo. Pred mandatom obstoječe vlade je sodeloval v prestrukturiranju večjih sistemov v kmetijstvu in v turizmu, kot minister pa je vodil pripravo strategije razvoja Slovenije za obdobje 2014 – 2020. Pogovor z njim je za naš diskurz zanimiv in pomemben, ker odnos med delom in kapitalom osvetljuje z druge strani in kaže na to, kako prekarnost razumejo najpomembnejši predstavniki države.

Črt Poglajen, politični analitik, čet., 1.2.2018, 09:00

NA NASLOVNO STRAN

Foto: Črt Poglajen

Foto: Črt Poglajen

Rast BDP je – glede na isto četrtletje prejšnjega leta – 4,5 odstotna. Katera področja so k temu prispevala največ?

Mislim, da je bila rast BDP 4,7 odstotna. Slovenija je izvozno usmerjeno gospodarstvo, kar pomeni, da je to področje tudi najmočneje prispevalo k utrjevanju gospodarstva. Znotraj izvoza imajo sicer najpomembnejšo vlogo kovinskopredelovalna industrija in avtomobilski razvojni grozd. Danes nimate enega nemškega, francoskega ali italijanskega avtomobila v katerem bi ne bilo vsaj nekaj delov, ki so bili izdelani pri nas.

Kateremu delu gospodarstva ministrstvo posveča posebno pozornost – kaj so za Slovenijo strateške panoge?

Kot strateški panogi smo na začetku mandata določili lesno industrijo in turizem. Na teh področjih imamo namreč velik potencial, ki ga je mogoče in potrebno izrabiti.

Lesno predelovalno industrijo, ki je nekoč bila en nosilnih stebrov našega gospodarstva, je potrebno revitalizirati in jo vnovič postaviti na noge. Skozi vse obdobje samostojnosti smo jo namreč manjšali in jo pripeljali do položaja, da je v njej zaposlenih manj kot 10.000 ljudi. Se pravi samo četrtina ljudi, ki so v tem segmentu delali prej. Podobno kot smo to počeli leta 1945, danes izvažamo hlodovino, vse tisto, kar smo močno utrdili v prejšnji državi, pa smo pustili propasti.

Pri turizmu v zadnjih treh letih statistično gledano beležimo znaten porast. Leta 2015 smo prvič presegli 10.000.000 nočitev, lani pa smo imeli že 12.000.000 nočitev. Problem je predvsem pri dobičku, ki znotraj turizma ni visok. Razlog za to je tudi, da ima država v lasti skoraj 40 odstotkov turističnih kapacitet. To je napaka, ki jo moramo popraviti s privatizacijo.

“Kot strateški panogi smo na začetku mandata določili lesno industrijo in turizem.”

V enem od intervjujev ste dejali, da ne zagovarjate prehitre privatizacije. Je pomembno, da družbe kot je Telekom, Zavarovalnica Triglav in Petrol ostanejo v slovenski lasti, ali ne?

Moram vas popraviti. Jaz zagovarjam premišljeno privatizacijo, ne pa počasne ali nikakršne privatizacije. Premoženja v vrednosti 11 milijard in pol se sicer ne da čez noč prodati – sploh, če želi država ravnati kot odgovoren lastnik – ne sme pa to biti izgovor za to, da bi sedeli križem rok in ne naredili ničesar … Če bi se ravnalo premišljeno, bi se nam ne zgodil Mercator, pa tudi kaka zgodba, ki se je zgodila tej vladi. Delati moramo v interesu države in podjetij, ne v interesu njihovih lastnikov.

Kakšna je po vašem mnenju razlika v poslovanju podjetja, ki je v domači lasti in podjetja, ki je v tuji lasti? Je slednje uspešnejše?

Kar se primerjave upravljanja podjetij v domači in podjetij v tuji lasti tiče, bi dejal, da je podjetja v tuji lasti niso avtomatsko boljša od podjetij v domači lasti. Poanta, ki jo želim izpostaviti je, da ni pomembno, kdo je lastnik podjetja, ampak kakšni ljudje podjetje vodijo. Res sicer je, da doprinesejo tujci, ki imajo v lasti 20 ostotkov slovenskih podjetij,  k našemu BDP-ju 30 odstotkov. Bi pa rekel, da je tako, ker pri nas delujejo predvsem tista tuja podjetja, ki so uspešna in ki vedo, kako je stvari potrebno voditi.

Pravite, da ni pomembno, kdo je lastnik? Ni večja verjetnost, da bo čisto po organizacijski (optimizacijski) logiki, tuje podjetje poslovalo s partnerji, ki jih že ima na lastnem trgu oziroma globalnih trgih, ko prevzame slovensko podjetje, kot da bi nadaljevalo stik s partnerji iz Slovenije?

Možno je, ni pa nujno. Če podjetje deluje na ekonomskih temeljih, po tem ima pozitiven vpliv tudi na potencialne parterje pri nas. Kot pravim pomembno je, kdo in kako podjetje vodi, ne kdo je lastnik.

Ko govorimo o prodornih tujih podjetjih me zanima, čemu je po vašem prihod Magne v Slovenijo dober? Kakšne učinke bo imel na gospodarstvo na lokalni in kakšne na nacionalni ravni?

Magna je prva prava greenfield investicija po osamosvojitvi Slovenije. Pomembna je, ker bo v njej v prvi fazi delalo 450 ljudi, v drugi 1500, v tretji pa mislim da 3000. Dobaviteljska mreža, ki bo tak sistem podpirala, bo vključevala dva, tri, do tri in pol zaposlenega na vsako delovno mesto znotraj Magne same.

Zaposlovalec kot je Magna prinese s seboj novo kulturo in – zaradi tega so nas pri tem tudi ovirali – pritisk na plače v drugih podjetjih. Ko so se odločili, da bodo proizvodnjo postavili pri nas, so jasno povedali, kako visoke bodo plače za posamezno delavno mesto in s tem druga podjetja avtomatično prisilili v to, da začnejo razmišljati, kako bodo obdržala zaposlene. To je princip višanja plač, ki ga zagovarjam tudi sam. Nisem namreč za to, da bi se plače določale administrativno, tudi minimalne plače ne.

“Nisem za to, da bi se plače določale administrativno, tudi minimalne plače ne.”

Kakšen vpliv imajo na uspešnost gospodarstva agencije za zaposlovanje in sam status samostojnega podjetnika?

Agencije za zaposlovanje, spejevstvo in študentsko delo so po mojem trdnem prepričanju rezultat togosti obstoječe delovnopravne zakonodaje. In prav togost je mati vseh grehov. Vsa naša prizadevanja gredo zato v smeri, da naredimo delavnopravno zakonodajo bolj prožno. Priti je potrebno do pogojev, v katerih bodo podjetja lahko dihala s poslom. Kar pomeni, da bodo tudi zaposlovala lažje.

Večja fleksibilnost dejansko pomeni več pogodb za nedoločen čas. Noben podjetnik ne bo odpustil dobrega delavca, podobno kot ga ne more nihče prisiliti v to, da bo zaposlil slabega delavca. Namesto, da se proti prekarnim oblikam dela borimo s tem, da bi podjetjem ponudili možnost, da zadihajo s polnimi pljuči, jih obremenjujemo z dodatnimi administrativnimi postopki. So pa naši podjetniki tako dobri, da bodo vselej pol koraka pred državo. In nikoli ne bomo v stanju, da bi jim lahko vse predpisali.

“Večja fleksibilnost dejansko pomeni več pogodb za nedoločen čas.”

Kako bi kot minister za gospodarstvo opredelili prekarnost?

Dejstvo je, da bo med intelektualnimi poklici marsikatero delo potrebno opraviti izven klasičnih oblik zaposlitve za nedoločen čas. Imate tudi različne oblike dela, ki so prekarne po logiki stvari. Na primer sezonsko delo. Gradbeništvo, kmetijstvo, turizem … Tu se stvari ne da spremeniti drugače, kot da jih znotraj zakonodaje dodatno opredelimo in zaščitimo, kakor je praksa tudi v sosednjih državah.

Mislim, da je prekarno delo lahko povsem korektna oblika dela. Vprašanje je samo, kako je organizirano. Z vidika plačila, z vidika plačevanja davkov državi in z vidika stalnosti zaposlitve.

Se pa prekarnost da seveda tudi zlorabljati. Če vzamem le vrh ledene gore – za katero smo kot vlada odgovorni – ne morem mimo tega, kar se dogaja v Luki Koper, kjer imamo dve vrsti zaposlenih: imamo privilegirane, stalno zaposlene in manj vredne delavce, ki delajo pri izvajalcih pristaniških storitev. Pri tem ima delovna inšpekcija po obstoječi zakonodaji vsa pooblastila za delovanje, pa se ne zgodi nič …

“Mislim, da je prekarno delo lahko povsem korektna oblika dela.”

Kakšne probleme po vašem prinaša prekarnost za zaposlene, kakšne za državo in kakšne za podjetja?

Kadar so oblike prekarnega dela dela zlorabljena in se skuša z njimi nekaj zaobiti, so težava tako za zaposlene, kot za državo, kot tudi za podjetja. Je pa potrebno opozoriti na dejstvo, da se srečujem s primeri, ko mlajše generacije niti ne želijo zaposlitve za nedoločen čas. Nočejo se vezati. Kar je – vsaj za mojo logiko – čudno. Ker je naš ideal bil, da dobimo službo in da dobimo pogodbo za nedoločen čas. To je bil imperativ. Danes pa so ljudje mnogo bolj mobilni, imajo različna znanja in niti na pamet jim ne pade, da bi se vezali. Sem sicer zato, da pravice prekarcev izboljšamo, da jih izenačimo z zaposlenimi za nedoločen čas, ponavljam pa še enkrat, da nisem za to, da bi podjetjem predpisovali, da morajo zaposlovati za nedoločen čas.

Kdo bi moral zaščititi zlorabo prekarnega dela? Bi to morali narediti sindikati, ali bi bilo bolje, da bi se prekarci organizirali in branili sami?

S tem vprašanjem me spravljate na področje, s katerim se niti ne želim ukvarjati. Kako se bo kdo organiziral, je vsekakor stvar njegovega razmisleka, težko se prestavim v neko sindikalno miselnost. Prepričan namreč sem, da lahko za delavca največ naredijo oni, ki podjetje vodijo. Oni mu dejansko omogočijo, da dela. Kot država smo odgovorni, da vse oblike dela v vseh oblikah izenačimo z drugimi oblikami, še enkrat pa ponavljam, ne da bi to preprečevali.

Če bodo šle stvari naprej, kot gredo, se zna zgoditi, da bomo na koncu imeli strašno zaščitniško delovnopravno zakonodajo, pa nič delavcev. Vsak poizkus, da bi stvari na tem področju uredili, se namreč konča s tem, da smo še dlje od fleksibilizacije dela.

“Potrebno (je) opozoriti na dejstvo, da se srečujem s primeri, ko mlajše generacije niti ne želijo zaposlitve za nedoločen čas.”

Je po vašem mnenju slovensko gospodarstvo v koraku s četrto industrijsko revolucijo?

Da, da in še enkrat da. Naše gospodarstvo je izvozno naravnano. Naša največja partnerica je država, ki na področju digitalizacije vodi v svetovnem merilu. Nemčija je s strategijo za 4.0 postavila standarde, ki dejansko vodijo četrto industrijsko revolucijo. In glede na to, kaj se je pri nas zgodilo na tem področju, moram reči, da sem prav ponosen na naša podjetja. Digitalizacija se je v gospodarstvu namreč zgodila sama po sebi. Ne da bi država v resnici kaj dosti k temu prispevala. Naloga, ki jo imamo sedaj je, da pomagamo malim in srednjim podjetjem, ki niso vezana na te, tehnološko visoko razvite trge, da bi se prilagodila razvoju.

Kako bo napredek tehnologije vplival na storilnost in produkcijo? V katerih panogah bo najbolj očiten?

Gre za strokovno vprašanje, na katerega bi brez podatkov človek težko odgovoril celovito. Imam pa občutek – in tu gradim predvsem na njem – da bo tehnologija v bodoče dopolnila delavce, ker bo povpraševanje enostavno preveliko, delavcev pa bo premalo. Zadovoljen sem z investicijo, ki jo je Yaskawa Electric naredila v Kočevju, ker s tem Slovenija samo utrjuje svoj položaj v vrhu tistih, ki tehnološki razvoj spodbujajo. Podobno pomembno podjetje je po mojem KLS Ljubno, ki ima znotraj proizvodnje največ robotov pri nas.

Kako se bo po vaše v bodoče razvijal odnos med delom in kapitalom?

Mislim, da se bosta morala delo in kapital povezati, pri čemer bodo tisti podjetniki in lastniki, ki delavca ne bodo vzeli kot sestavni del podjetja, na nek način kot del družine, enostavno ne bodo imeli možnosti preživeti. Kot pravi profesor Verčič, smo danes iz obdobja, v katerem je veljalo »Kdor ne dela, naj ne je!« in v katerem je med delodajalci in delavci prihajalo do medsebojnega izkoriščanja, dokončno prešli. Bodoče sodelovanje bo temeljilo na načelu »Doživeti in uživati«. Pomembno je, da vlagamo v razvoj in da tako ustvarimo večjo vrednost od katere bomo lahko vsi bolje živeli.

“Danes (smo) iz obdobja, v katerem je veljalo »Kdor ne dela, naj ne je!«.”

NA NASLOVNO STRAN

Prejemajte naše intervjuje
Pridružite se prekarcem, delavcem, akademikom, novinarjem, sindikatom in gibanjem, ki enkrat tedensko prejemajo intervjuje na temo prekariata.
Zavzemamo se za splet brez 'spama'. Vaš spletni naslov bo uredništvo naše strani zaščitilo pred vsemi vrstami oglaševalskih zlorab.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *