SKOZI OČI PREKARIATA

Alenka Sottler: Leto 2017 – V iskanju izgubljene celote

Ustvarjanje je velik kaos. Barve, črte, packe, težko je najti kaj, na kar bi se lahko oprl. Le počasi, z opazovanjem, z razmišljanjem, številnimi neuspelimi, tudi večletnimi poskusi in skicami ti uspe izluščiti red, načrt, vzorec in gradivo preoblikovati v oprijemljivo celoto z ritmom, harmonijo, ravnotežjem in pravimi proporci. Na koncu morajo vsi elementi sodelovati in se podpirati, da se vse skupaj sestavi v celoto. V njej ima vsak najmanjši delec pomembno nalogo in prispeva, da se kaos spremeni v umetnino. Umetniško ustvarjanje nas uči gledati na življenje celovito, holistično. Vedno je treba razmišljati o celoti, o tem, kar velja za vse, o tem, kako graditi, vse od najmanjših pa do največjih delcev, ki se povežejo v smiselno in harmonično enovitost. Ko se ta sestavi, jo prepoznamo kot nekaj lepega ali presežnega, pa naj bo to umetnina ali v smiselno celoto urejena in vodena družba. Humanistične vede in umetnost, ki sta jim lastna celovito gledanje na svet in iskanje tistega presežnega skupnega dobrega, so danes kot zlato, potopljeno na dno družbenega čebra, polnega blatne vode.

Alenka Sottler

Avtorica: Alenka Sottler

Izločila sem dva za prekarne delavce in hkrati celotno družbo pomembna dogodka v preteklem letu. Enega črnega, negativnega, in drugega belega, pozivnega. A že med mojim pisanjem je prišlo do hitrega in dramatičnega preobrata, da je bil potreben dodaten komentar. Dogodka na videz nista povezana, a vsak zase in tudi oba hkrati govorita o razpokah in izgubljeni celovitosti naše družbe.

NOVEMBER, ČRNI DAN ZA SAMOZAPOSLENE

KRPANJE DISPROPORCEV

Lansko leto si bomo samozaposleni zapomnili po še eni meji med državljani Slovenije, ki bi jo poslanici lahko odpravili, pa je niso. Zgodil se je črni 22. november 2017. Takrat je državni zbor zavrnil pobudo, po kateri naj bi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) samozaposlenim začel izplačevati bolniško nadomestilo s 15. in ne šele 31. dnem bolniške odsotnosti. Če smo doslej verjeli, da je neizplačevanje bolniškega nadomestila prvi mesec in še približno tretjino drugega ob enakem vplačevanju za zdravstvene pravice samozaposlenih le žalostna anomalija sistema, pa imamo zdaj črno na belem, da to ni tako. To mejo med državljani sta postavili država in večina njenih trenutnih poslancev, ki so glasovali proti takrat, ko so imeli priložnost glasovati za popravo krivice in prispevati k večji socialni varnosti, pravičnosti in enakopravnosti med državljani.

TERJANJE RAVNOTEŽJA

Za enake mesečne prispevke, enake pravice! Gre za temeljno človekovo pravico in o tem se sploh ne bi smelo razpravljati. So za nesprejem amandmaja krivi nezadostna informiranost poslancev, slabo pripravljeni izračuni in projekcije, pomanjkanje občutka za solidarnost, kratkoročno razmišljanje, nerazumevanje pomena tega predloga ali občutek, da strah pred tem odpira vrata še večjemu samozaposlovanju, tega ne vem. Vem le, da so poslanci večinsko glasovali proti amandmaju in svoje glasovanje med drugim takole utemeljili:

»Glede na omejena sredstva za obvezno zdravstveno zavarovanje bi to posledično pomenilo, da bi se morale bistveno krčiti zdravstvene storitve, ki so pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, bodisi njihov obseg bodisi vrste (na primer opustitev uvedbe novih zdravstvenih storitev ali metod zdravljenja, novih zdravil, novih medicinskih pripomočkov).«

Prispevek o reakciji vlade na predlog Levice. 

Me je pa vseeno ganilo, da so poslanci Levice vložili dopolnilo za samozaposlene. Vsaj za hip se je zdelo, da vendarle nekdo misli tudi na nas. Da gre končno za poravnavo neke globoke nepravičnosti. Da nas morda sistem vendarle ni povsem spregledal. Da nekdo razume, kaj se dogaja s samozaposlenimi vsaj takrat, ko zbolijo. Plačano bolniško odsotnost bi tako ali tako pridobili zgolj tisti samozaposleni, ki ne zaposlujejo delavcev, ki bi jih lahko nadomeščali med boleznijo. Sprva je bil predlog, da se izplačuje bolniško nadomestila celo od 4. dneva bolezni, pozneje pa, kakor kažejo objave v časopisih, se je kdove zakaj to obdobje podaljšalo, in sicer na od 15. dneva bolniške dalje, a kljub vsemu je bil predlog korak naprej.

V prispevkih spletnega medija za neodvisno novinarstvo Pod črto najdem naslednje podatke: V Sloveniji se atipične oblike dela, kot so samostojno podjetništvo, agencijsko delo, študentsko delo, v nekaterih primerih tudi delo za določen čas, povečujejo. Trenutno je med vsemi zaposlitvami v Sloveniji 41 odstotkov atipičnih. Takšno delo pa delavcu ne zagotavlja enakega socialnega in ekonomskega varstva kot delo za nedoločen čas: skoraj četrtina samostojnih podjetnikov v Sloveniji živi pod pragom tveganja revščine. Podatek Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) govori, da je bila leta 2016 skoraj četrtina (23 odstotkov) samostojnih podjetnikov pod pragom tveganja revščine. Odstotek revnih samozaposlenih je celo primerljiv z odstotkom revnega delovno neaktivnega prebivalstva. Izmed delovno neaktivnih Slovencev je revnih 26,3 odstotka. Med mladimi pa je ta odstotek sploh najvišji v Evropi: skoraj 76 odstotkov mladih Slovencev dela v atipični obliki zaposlitve.

Preberi članek o škodljivosti prekarstva za zaposlene in poštene delodajalce. 

Naj opozorim, da je med samozaposlenimi kar 60 odstotkov žensk. Z njimi je neposredno povezana usoda njihovih otrok, če sploh tvegajo materinstvo. Sploh kdo pomisli na kar pogost primer, ko otroci samozaposlenih mam zbolijo dva- ali večkrat v letu? Izguba več mesečnih dohodkov je grozeča bližnjica samozaposlenih na družbeno dno. Na tak primer ne bi pomislila, če ga ne bi izkusila. Ko sem zbolela za le po tri tedne, mi ni pripadlo bolniško nadomestilo niti za en dan. Visoko izobražene znanke v prevajalskem poklicu mi pripovedujejo težke zgodbe. Prevajajo brez predaha, bolne, z vročino, z angino ali gripo in še čim hujšim … Če dela ne opravijo, ni že tako nizkega honorarja, brez njega pa ni plačane najemnine za stanovanje, položnic, grozi izklop interneta, nujnega za opravljanje tega dela. Obišče me kolega s statusom samostojnega podjetnika z diagnozo raka, ki si po operaciji ni mogel vzeti niti dneva za bolniško. Tik pred novim letom opravi glavnino svojih poslov, nikogar ni, ki bi ga lahko nadomestil. Če v novoletnem času ne bo zaslužil za vse leto, bo moral svoj s. p. zapreti. Ogroženi bosta mesečno plačevanje vseh prispevkov v državno blagajno in preživetje dveh majhnih otrok. Zanj bolniškega počitka ni.

Za samozaposlene pravijo, da so zaposlovalci in da si morajo zato prispevke prvih 31 delovnih dni plačevati sami, pozabljajo pa tudi, da so hkrati delavci, ki bi jim moral že prvi mesec bolezni bolniško nadomestilo plačati Zavod za zdravstveno zavarovanje. Na to je opozoril v svoji kolumni Samo Rugelj. V njej ugotavlja, da država priznava samozaposlenim samo tiste dolžnosti, ki jih imajo kot zaposlovalci, ne priznava pa jim pravic, ki jim pripadajo kot delavcem.

Preberi članek o financiranju bolniške samozaposlenih. 

Gre tu za kršenje osnovnih pravic, se sprašujem tudi sama. A o tem bodo imeli zadnjo besedo pravniki.

NAJ DOGODEK LETA 2017: DELAVSKI SINDIKAT PRVIČ PODPRE PREKARNE DELAVCE V LUKI KOPER

Zavrnitev predloga, po katerem bi bili samozaposleni pri bolniškem nadomestilu enakopravni s preostalimi, je bila resnično črn dogodek, za naj prekarni dogodek leta 2017 pa bi razglasila dan, ko je sindikat pristaniških delavcev Luke Koper prvič stopil na stran prekarnih delavcev, izvajalcev pristaniških storitev (IPS).

»Zahtevamo, naj se nadzorni svet, SDH in država odpovejo delu dobička za reševanje problematike prekarcev v podjetju IPS!«

Tako je Svet delavcev Luke Koper zapisal v drugem od petih sklepov, ki so jih sprejeli.

To je lepši del te zgodbe, ki pa ima žal bolj blaten konec. Zadnji dogodki simptomatično osvetljujejo krizo nezaupanja, parcialne interese in dobičke, ki so nastali na žuljih prekarnih delavcev in ki jih s tako lahkoto brezskrbno in neodgovorno razmetavajo.

 

NESORAZMERJA

Na eni strani so poslanci v skrbeh za vsak evro, ki bi ga zapravili za nujno zavarovanje samozaposlenih. Bojijo se, da bi njegov sprejem pomenil bistveno krčenje zdravstvenih storitev, ki so pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Na drugi strani pa se je izkazalo, da obstaja v tej državi nekaj državljanov, ki si lahko iz državne blagajne priskrbijo zajeten znesek le v eni uri in s tem posredno prav tako ogrožajo razvoj in napredek v zdravstvu, pa iz meni neznanih razlogov to ne zmoti nikogar, razen nekaj novinarjev.

VEŠ, SDH, SVOJ DOLG?

Na dogajanje v Luki Koper sem postala pozorna zaradi prekarnih delavcev IPS. Iz vseh sporočil in okroglih miz si nisem mogla ustvariti točne slike o dogajanjih v Luki Koper.

Z gospo, s katero me je povezala ljubezen do umetnosti, sva se pogovarjali v majhnem steklenem kiosku tik ob morju. Pogovor med mano, ki prihajam iz prekarne »sive cone«, in gospo, ki ji reže kruh status zaposlenega v javnem sektorju, je zastal šele v trenutku, ko je potrpežljivo osebje za hip ugasnilo luči in prijazno opozorilo, da je že zdavnaj potekel delovni čas in da se je obala medtem oblekla v temen mrak. Dolg pogovor o začetkih, o odnosih, o optimizmu zgraditi nekaj novega in o delitvah, o moči in nemoči, o želji po napredku, o Luki, o krizi zaupanja in nerešljivih nasprotjih, ki ljudem lomijo dušo in fizično zdravje, je povzročil, da sem zadnje dni zavzeto spremljala dogodke v Luki Koper .

VERTIKALA IZKORIŠČANJA

Pozneje sem razmišljala.

Slovenski državni holding naj bi bil pristojen za dobro upravljanje podjetij v državni lasti.

Vsi se strinjajo, da so v Luki Koper za dobičke odgovorni delavci, v veliki meri tudi skrajno podplačani prekarni delavci. Prav kršenje pravic teh delavcev je bil temeljeni očitek vlade vodstvu Luke Koper in zato so jo odstavili. Lahko bi bilo vse prav in po črki zakona. A videti je, da uporni luški delavci in z njimi vsa Primorska ne priznavajo več vlade kot kredibilne, da pametno in v dobro ljudi vodi Luko Koper. Kot da so že zdavnaj izgubili vero v dobronamernost državnega vodstva in da je stanje v tem državnem podjetju ves čas tik pred tem, da doseže vrelišče. Zakaj? Kje lahko najdem vzroke za izgubljeno zaupanje? Pozorno spremljam poročanje medijev o ravnanju nadzornega sveta državnega SDH.

Kako je v nadaljevanju ravnal nadzorni svet državnega SDH v tej zaostreni situaciji?

Je iz ugotovljenih dobičkov izločil zneske in takoj popravil sramotno nizke plače prekarnih delavcev? Jim v podpis ponudil pogodbe o stalni zaposlitvi? Se jim opravičil za kršitev delovnopravne zakonodaje (ki jo je dopuščala država) in jim obljubil odškodnine, kakor bi pričakovali od sodobnih in razsvetljenih voditeljev na tako visokih plačnih razredih? O tem niso poročali.

 Pač pa v komentarju Božično darilo Maja Grgič v Delu zapiše:

»Šefinji Slovenskega državnega holdinga Lidia Glavina in Nada Drobne Popovič sta tik pred božičnimi prazniki dobili lepo darilo. Nadzorni svet je povsem po tiho na korespondenčni seji sklenil njuni plači z novim letom povečal za kar štirideset odstotkov oziroma na 15.500 in 14.000 evrov bruto. A omenjena poviška že dvigata prah, ki se glede na okoliščine najbrž ne bo tako hitro polegel. Čeprav smo v obdobju, ko se obdarujemo, čas za izdatno polnjenje denarnic šefov državnih družb še zdaleč ni primeren in skoraj meji na provokacijo.«

Poglej prispevek o božičnici v SDH. 

Ko to preberem, ostajam brez besed in sape. Ogorčena sem.

Tako so storili nadzorniki. Toda v Luki Koper so, tako kot so prav isti nadzorniki sami očitali odstavljenemu vodstvu, s prekarnimi delavci poslovali nezakonito in velik del dobička, ki je bil tako ustvarjen prav z izžemanjem luških delavcev, je zato pravno sporen. Šel bo za poplačila in terjatve tožb, ki bodo po vsej verjetnosti sprožene proti temu državnemu podjetju, del dobička je torej ničen in ga nikakor ni mogoče pripisati »vlogi SDH kot aktivnemu lastniku, ki družbam s posluhom za njihove razvojne cilje in poznavanje specifik njihovega poslovanja vztrajno zastavlja ambiciozne cilje in bdi nad njihovim uresničevanjem«, kot je dejal predsednik nadzornega sveta.

 »Trenutne razmerja, pogodbe in razmere so protizakonite!« opozarja pravni in davčni svetovalec ter pooblaščenec enega od delavcev IPS Nejc Končan Verstovšek in opiše primer delavca, ki »že več kot en mesec dela celo brez pogodbe. Torej dela v Luki Koper, ki je v večinski državni lasti, brez vsake pogodbe, brez podlage

 Luka Koper ima namreč 1071 redno zaposlenih delavcev, kar 1237 pa je pogodbenikov, ki v pristanišču delajo prek tako imenovanih podjetij izvajalcev pristaniških storitev. Pogodbeniki prek IPS-podjetij Luko Koper stanejo več kot polovico manj, kot bi Luka morala plačati, če bi jih zaposlili. Strošek za njihovo delo trenutno znaša 20,7 milijona evrov, če bi jih redno zaposlili, pa bi družbo stali kar 44,3 milijona evrov, so poročali v oddaji Planet Danes na Planet TV.

Velik kup denarja, kajne? Nekje na tej vertikali izkoriščanja se je na tisoče ur v najtežjih razmerah, na vročini, podnevi ali ponoči, med strupenim prahom razsutih tovorov in med zabojniki za sramotno plačilo pretopilo v denar in se razosebilo. In takemu kupu denarja se pač ne pozna veliko, tudi če ga z njega jemlješ z lopato.

Na koncu niso dobička dobili niti delavci, niti država, niti samozaposleni, niti zdravstveni sistem, niti požrtvovalni gasilci, niti zgarane medicinske sestre. Državni denar, pridobljen z nezakonitim stiskanjem delavcev IPS, je končal na računih posameznikov. In tako se vertikala izkoriščanja v naši družbi izriše do konca.

Disharmonija, porušeni proporci …

Poglej prispevek o delu prekarcev v Luki Koper. 

Poglej prispevk o reakciji na dvig prače vodstva SDH.

OSTAJAJAJO ŠTEVILNA NEODGOVORJENA VPRAŠANJA

Kako je mogoče, da se bomo, kot kažejo napovedane stavke, mesece ukvarjali s kakšnim odstotkom povišice za npr. upokojence, gasilce, medicinske sestre ali učitelje, nadzorni svet pa je v eni uri za zaprtimi vrati izglasoval 40-odstotno povišico dvema uslužbenkama DUTB na podlagi prikazanih dobičkov, pridobljenih predvsem z nezakonitim izžemanjem prekarnih delavcev?

Naj ponovim. Kako je mogoče, da poslanici samozaposlenim ne potrdijo osnovne zdravstvene pravice, kot je izplačilo bolniškega nadomestila, iz strahu, da bi to pomenilo prevelik zalogaj za šibko zdravstveno blagajno, hkrati pa iz prav tega javnega denarja za kar 40 odstotkov zvišajo nesorazmerne plače državnih uslužbencev?

Kako si predstavlja država kot glavni zaposlovalec prekarnih delavcev, da bodo njeni uslužbenci, beri inšpektorji, tožili svojo »delodajalko«, saj gre tu za navzkrižje interesov? Kako si drugače razlagati, da v tako izkoriščevalskem odnosu luški prekarni delavci delajo že več kot dvajset let? Očitno vse do danes države kot večinske lastnice ni doletela učinkovita sankcija.

Kako je mogoče, da vlada, katere predstavniki ne delajo za pravično skupno dobro ljudi, pričakuje, da bo spoštovana, imela ugled, avtoriteto, kredibilnost za vodenje in podporo pri nujnih ukrepih?

Kako si država predstavlja svoje vodenje, če pa so na vodilnih mestih osebe, ki ne zmorejo razmisleka o državi kot celoti, o vodenju s socialnim kapitalom in niso zmožni umestiti svojih dejanj v družbeno celoto?

 In čisto na koncu:

Kako bi morala ravnati država oziroma njeni predstavniki, da bi v očeh državljanov pridobila zaupanje in kredibilnost, ki sta nujni za vsako vodenje?

SKLEP

Hotela sem govoriti o izgubljeni celovitosti v družbi in dveh dogodkih lanskega leta, pomembnih za prekarne delavce, ki vsak na svoj način osvetljujeta ta problem. Pa tudi o tem, kako pomembno bi bilo, da se uspešnost predstavnikov države začne meriti tudi po tako imenovanem socialnem kapitalu – prispevku k skupnemu dobremu. Na koncu sem ostala s kopico vprašanj, ki terjajo odgovore, če želimo, da bo ta država obstala. In ostala dom za vse njene prebivalce.

P.S. Da ne bi na pamet govorila o etiki, sem si ogledala etični kodeks SDH.
Želela sem se prepričati, ali so v njem zapisane zaveze, ki od nazornega sveta terjajo tako visok “etični standard”. Moje iskanje je bilo neuspešno.
Morda pa vam uspe na spodnji povezavi na ta državni dokument odkriti zaveze, po katerih naj bi si nadzorni sveti podeljevali povišanja za dobičke, pridobljene z izžemanjem tudi prekarnih delavcev, še preden bi do slednjih poravnali vse zakonske obveznosti.

Kodeks etike SDH.

 

Prejemajte naše intervjuje
Pridružite se prekarcem, delavcem, akademikom, novinarjem, sindikatom in gibanjem, ki enkrat tedensko prejemajo intervjuje na temo prekariata.
Zavzemamo se za splet brez 'spama'. Vaš spletni naslov bo uredništvo naše strani zaščitilo pred vsemi vrstami oglaševalskih zlorab.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *