SKOZI OČI PREKARIATA

SocioKlub: Kdo je žrtev prekarnosti in kdo lahko naredi potreben korak naprej?

V četrtek, 21.12.2017 je SocioKlub na temo prekarnosti pripravil drugi filmski večer. Gosta sva bila dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela in jaz. Zgodba Kena Locha »Bread and Roases« je dobila v uvodni diskusiji, v kateri smo se posvetili ključnim vprašanjem prekarnosti in njenih nosilcev, dodatno težo in pomen.

Črt Poglajen, politični analitik, pon. 25.11.2017

NA NASLOVNO STRAN

Foto: Črt Poglajen

Foto: Črt Poglajen

Ob odlični pripravi in vodenju diskurza so bila v ospredju tri ključna vprašanja: zakaj je do razvoja prekarnosti prišlo, kdo so njene največje žrtve in kdo lahko pri urejanju tega segmenta delavstva naredi največ. V tem prispevku se posvečamo predvsem odgovorom na njih.

Dejstvo, da je prekarnost danes tako velik problem, dejansko ni presenetljivo. Kapital je v onosu do drugih dveh socialnih partnerjev dejanski zmagovalec. Država je v t.i. globalizaciji ostala močno oslabljena, predvsem pa je oslabljeno ostalo delo. Po padcu Sovjetske zveze in vzhodnega bloka na zahodu ni bilo več pravega zunanjega nasprotnika, ki bi politiko silil v vzdrževanje ravnotežja in premišljen razvoj socialne države. Ob naftni krizi, ki je zelo jasno napovedala propad sistemov na vzhodu, se je zahod zato začel obračati k neoliberalizmu, kar je pomenilo, da so koncepti, s katerimi se je poprej zagotavljala varnost dela, kot je na primer minimalna plača ali omejen delovni čas, marsikje padli. In razvoj vzporednih trgov dela, pri čemer imajo nekateri delavci še vedno pravice, ki so si jih uspeli priboriti, drugi pa teh pravic nimajo, je bil samo še vprašanje časa. Dr. Kanjuo Mrčela je opozorila, da je (bil) pojav prekarnosti predvidljiv, ker ima kapital do dela konstanten (predvidljiv) odnos in ker ga je prej v kontekstu držala predvsem družbena konstelacija, zdaj pa ga ne zadržuje več nič.

“Po padcu Sovjetske zveze in vzhodnega bloka, na zahodu ni bilo več pravega zunanjega nasprotnika, ki bi politiko silil v vzdrževanje ravnotežja in premišljen razvoj socialne države.”

Med prekarnimi oblikami dela so najbolj ranljive ostale tiste, v katerih so ljudje, ki imajo najožje socialne mreže in najmanjšo družbeno moč. Na Domnovo vprašanje, ali so največji  poraženci prekarizacije študentje, novinarji, predstavniki suficitarnih poklicev, slabo izobraženi delavci ali imigranti, je odgovor tako jasen. Slabo izobraženi delavci in imigranti so namreč tisti, ki imajo zaščite najmanj in ostajajo v senci. Zato so v prvih vrstah tistih, ki delajo, a ne morejo normalno živeti, gradbeni delavci, taksisti in trafikantke. Ustvarja pa njihov položaj čedalje večji pritisk na druge skupine, ker lahko delodajalci s podcenjenim delom znižujejo ceno dela redno zaposlenih.

“Med prekarnimi oblikami dela so najbolj ranljive ostale tiste, v katerih so ljudje, ki imajo najožje socialne mreže in najmanjšo družbeno moč.”

Na vprašanje, kdo lahko ustavi proces prekarizacije dela, se pravi degradacije osnovnih delavskih pravic na minimum (povedano drugače: koga je potrebno poklicati v prve linije boja za pravice prekarcev), sicer ni enodimenzionalnega in lahkega odgovora, sva pa si bila z dr. Kanjuo Mrčela edina, da so tu v prvi vrsti sindikati. Pomembno namreč je, da se sindikati zavejo, da so glede na prekarno zaposlene v privilegiranem položaju na dva načina. Za njihovo članstvo pravice, pridobljene s kolektivnimi pogajanji, držijo, poleg tega pa so del socialnega dialoga, se pravi za isto mizo kot delodajalci in država. Kar jim daje moč oblikovanja neposrednih zahtev.

Vprašanje, ki ga Pilar Padilla, protagonistka izbranega filma, zastavi sindikalistu, ki ga v zgodbi predstavlja Adrian Brody, je še kako relevantno. Namreč: »Kakšna pa je tvoja plača?«. Pri tem seveda ne gre za željo po izenačevanju pravic redno zaposlenih s pravicami prekarcev ali po zniževanju plač delavstva (kot to, kot samoumevno, radi nakazujejo nekateri delodajalci), ampak po tem, da se predstavniki sindikatov zavejo, da so v večnivojskosti sodobnega trga dela v privilegiranem položaju in da imajo v rokah možnosti in orodja, ki jih prekarci nimajo. Stavko na primer. In ker je spirala padanja pravic delavstva dejansko ena (poraz enih vodi v poraz drugih), je ključno, da sindikati v boju za pravice redno zaposlenih jasno in povsem enakopravno poudarijo tudi pravice prekarcev. Tudi če (v tem trenutku še) niso njihovi člani.

“Ker je spirala padanja pravic delavstva dejansko ena, je ključno, da sindikati, v boju za pravice redno zaposlenih, jasno in povsem enakopravno poudarijo tudi pravice prekarcev.”

Poleg sindikatov imajo veliko moč in z njo tudi odgovornost predstavniki akademije. Profesorji in raziskovalci, pa tudi študentje. Dejstvo namreč je, da imajo prav študentje kljub izzivom, ki jih s seboj prinaša preplet študija in življenja na svojem, več prostora in možnosti za kritično mišljenje kot večina drugih družbenih skupin. Od svojega razmisleka namreč niso eksistenčno odvisni, kot so odvisni na primer novinarji, ki prekarnost zaznavajo in razumejo, ne morejo pa o njej pisati v zadostnem obsegu, ker jih pri delu vežeta in determinirata trg in uredniška politika. Zato misel dr. Kanjuo Mrčele, da kritičnost do sistema, v katerem smo, med študenti narašča in da sedaj oni prevzemajo iniciativo pri pogovoru o prekarnosti in prekarnem delu, razveseljuje in vrača voljo vsem, ki se s prekarnostjo soočamo. Samo izdaten pritisk na demokratično izvoljene predstavnike lahko namreč spremeni potek stvari in jih prisili k temu, da začno prekarnost urejati na nacionalni in nadnacionalni ravni. Za tovrsten pritisk pa je delo intelektualcev poglavitno.

“Samo izdaten pritisk na demokratično izvoljene predstavnike lahko namreč spremeni potek stvari in jih prisili k temu, da začno prekarnost urejati na nacionalni in nadnacionalni ravni.”

Naj misel sklenemo z vprašanjem, do katerega v pogovoru dejansko nismo prišli, je pa bilo pripravljeno in je zelo pomembno. Namreč, o odnosu med prekarnostjo in prostitucijo, ki do izraza pride v Loachovi zgodbi. O meji, ki je pogosto zelo tanka. In o svetovih, kjer veljajo zelo podobni principi. V prostituciji namreč ni ne potrebne družbeno zagotovljene socialne varnosti, ne odmerjenega delavnega časa, ne zaščite pred mobingom, ne delovnih norm, ne (poklicne) svobode, o kateri se pogosto govori.

Je pa prekarnost prostituciji podobna še v enem pomembnem oziru.

V odnosu, ki ga ima danes do nje družba. Večji del javnosti sicer deklarativno obsoja nevzdržne razmere, v katerih žive v prostitucijo ujeti ljudje in se jih ves čas po malem tudi sramuje. Je pa taista javnost na nek način prepričana, da gre v resnici za najstarejšo obrt in da se je kot take ne da odpraviti. Zato se z njo po večini raje niti ne ukvarja. Mnogo komu slej ko prej prostitucija celo prav pride. Ko so pač okoliščine take, da do druge vrste zadovoljitve pač ni mogoče priti. Vsaj po ugodni ceni ne. In s prekarnim delom je zelo podobno. Sramujemo se ga, ga deklarativno obsojamo, je pa čedalje pogosteje mogoče slišati prepričanje, da gre v resnici za naraven odnos med delom in kapitalom in da se mu zaradi tega ni smiselno zoperstavljati. Da o tem, da se prekarnega dela mnogo kdo poslužuje brez posebnega obotavljanja, ko je to najenostavneje, sploh ne govorimo.

“Čedalje pogosteje (je) mogoče slišati prepričanje, da gre v resnici za naraven odnos med delom in kapitalom in da se mu zaradi tega ni smiselno zoperstavljati.”

NA NASLOVNO STRAN

Prejemajte naše intervjuje
Pridružite se prekarcem, delavcem, akademikom, novinarjem, sindikatom in gibanjem, ki enkrat tedensko prejemajo intervjuje na temo prekariata.
Zavzemamo se za splet brez 'spama'. Vaš spletni naslov bo uredništvo naše strani zaščitilo pred vsemi vrstami oglaševalskih zlorab.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *