SKOZI OČI PREKARIATA

Alenka Sottler: Državna proizvodnja brezposelnosti in prekarnega dela

Pogosto se kot v povzročitelje prekarnega  zaposlovanja upirja prst le v kapitaliste, globalne koncerne in novodobne podjetnike, država pa zagotavlja, da dela in se trudi,  da bi se prekarnost kar najhitreje odpravila. Pa je temu res tako?

Foto: Črt Poglajen

Foto: Črt Poglajen

ZAKON O URAVNOTEŽENJU JAVNIH FINANC

29. 6. 2012 je začel veljati Zakon o uravnoteženju javnih financ, ki je omejil zaposlovanje, sklepanje pogodb v javnem sektorju.  S tem zakonom je država odprla vrata prekarizaciji v javnem sektorju. Veliko delavcev se je takrat lahko zaposlilo le začasno, večina pa sploh ne. Kjer se je zanje pozneje našel denar, so jih zaposlili redno, mnogi med njimi pa so v prekarnosti oz. brezposelnem statusu obtičali.

Leta 2016 je nastal intervju z direktorjem Drame in igralcem Igorjem Samoborom, v katerem ta je opisal posledice tega zakona in obtožil državo, da spodbuja prekarizacijo in proizvaja brezposlenost. Dejal je:

»Zmanjševanje števila zaposlenih je povzročilo veliko kadrovsko luknjo, ki jo dopolnjujemo z zaposlitvami, ki jih financiramo iz lastnih sredstev. To je drugi, zelo pereč problem: v zadnjih nekaj letih so se nam sredstva, ki jih imamo na razpolago za program, znižala za približno 40 odstotkov« In dalje: »Zmanjševanje sredstev zavodom pomeni državno proizvodnjo brezposelnosti in prekarnega dela, namesto da bi bil njen trud obraten.«

ŠOLSKE INŠTITUCIJE

Znanko, profesorico na fakulteti, sem prosila, da bi me, ker sva se iz prireditve vračali v isto smer, odpeljala proti domu.

»Hecno,« pravi »ali veš, da se zgodi, da ko glasujemo na sestankih fakultete, roke dvigne le manj kot polovica profesorjev. Glasujejo namreč lahko le stalno zaposleni, ostali pa samo nemo prisostvujemo sestanku.«

»Kaj še vedno nisi redno zaposlena«, se  začudim, saj vem, da poučuje na fakulteti  za pol nižjo plačo že več kot štiri leta. »Še vedno ne,« mi odgovori. Hudo mi je zanjo, ker vem, kaj to pomeni. Kmalu se bo tako približala upokojitvi. Tudi če jo sedaj redno zaposlijo, ji višja plača ne bo več všteta v dvajsetletno povprečje, nujno za višjo pokojnino. Kljub akademskemu poklicu bo dobila približno 376,53 € pokojnine ali še manj, če sklepam po predhodni pisni informaciji, ki jo je poslal ZPIZ.

Po telefonu sem se pogovarjala še z eno samozaposleno prekarko,  tudi  profesorico, ki je k povedanemu dodala: »Veš, če na prvi pogled izgleda, da plačilo na uro za poučevanje na fakulteti deluje še znosno, pa takoj, ko k njemu prištejemo še vse neplačane ure, ki jih tak delavec naredi, kot so predizpitni pogoji, priprave, ustni izpiti, izpiti sami in podobno, se izkaže, da je realno plačilo komaj par evrov na uro.«

KULTURNE INŠTITUCIJE

Finančno podhranjene so predvsem kulturne inštitucije, ki pogosto dobijo dovolj denarja le za plače in osnovno vzdrževanje. Nastale so v času, ko je bilo imeti državo in svojo kulturo nekaj velikega, danes pa so razumljene le kot velik, težak nahrbtnik za državo, ki se z vsemi ostalimi deležniki podi za dobičkom. Te inštitucije se borijo za preživetje in ohranjanje standardov. Za vsako ceno skušajo prikriti svoje nezavidljivo stanje. Znajdejo se, kot vedo in znajo. V resnici te inštitucije na nekaterih področjih stalno potrebujejo usluge: od prevajanja, fotografiranja, kuriranja, oblikovanja, varovanja, čiščenja, marketinga, organizacije dogodkov, odnosov z javnostjo in podobno. Da bi lahko vsaj delno zadržale strokovne standarde, namesto zaposlovanja, raje razpršijo delovne naloge na več zunanjih prekarnih delavcev.

V to skupino sodijo tudi kulturni hrami.

Takole ugotavlja igralec in direktor drame Igor SAMOBOR v nedavnem intervjuju:

»Prekarnost je praksa, ki je v gledališču obstajala že prej, je pa s krizo in z varčevanjem, ki je tej krizi sledilo, dobila povsem nov obseg. Delodajalci, kot je na primer Drama, smo bili skozi varčevalne ukrepe prisiljeni v atipično zaposlovanje. Kar je do mladih, ki v gledališču ustvarjajo, zelo krivično.«

PODJETJA V DRŽAVNI LASTI

Veliki zaposlovalci prekarnih delavcev pa so tudi podjetja v državni lasti.

Luka Koper je v 51 % državni lasti. Bivši direktor Bruno Korelič je v svojem intervjuju v Delu takole opisal tamkajšnji proces prekarizacije:

»Že v začetku devetdesetih ste začeli določene posle izločati iz podjetja. Najprej čistilce in vzdrževalce. Potem ste začeli graditi IPS. Kako je to nastalo? V Luki nismo izumili nič novega. Na svetu in v drugih podjetjih so to počeli davno prej. Začeli smo racionalizirati poslovanje, ker sicer ne bi zmogli načrtovanih investicij. Zato smo najprej outsorsali kakih 50 snažilk in snažilcev. Imeli smo tudi 400 vzdrževalcev in pri vzdrževanju je šlo vse narobe. Veliko stroškov in veliko izgubljenega časa. Ko se je začela privatizacija, smo vodjem teh vzdrževalnih oddelkov ponudili možnost. Nastala so štiri podjetja, v katerih je bilo vsega 100 zaposlenih, preostale smo prezaposlili ali na mehke načine odpustili. Štirikrat manj vzdrževalcev je opravilo za manj denarja stoodstotno svoje delo. Zatem smo se ukvarjali z neenakomernim prihodom ladij in tovora. Včasih smo morali vojake iz postojnske garnizije prositi za pomoč pri pretovoru. Začeli smo omogočati nekaterim zaposlenim, da so nekatere dejavnosti opravljali z zunanjimi zaposlenimi. Tako kot to počnejo v Hamburgu, Trstu, na Reki in povsod po svetu. To se je izkazalo za zelo dobro. Z leti pa je ušlo malce izpod nadzora.«

Očitno je, da sama država deklarativno sicer proti prekarnosti, a hkrati je sama prav tako velik generator le-te. Ob prekarnih zaposlitvah v javnem sektorju in državnih podjetjih, ki trajajo že več let, se človek povpraša o učinkovitosti inšpektorjev, kadar gre za državne inštitucije. Koliko gre  pravzaprav tu za navzkrižje interesov?

To postane jasno ob ogledu zapisa in video prispevka Radio televizija Slovenija iz 3. avgusta 2011(!!!). Se pravi 6 let nazaj. Naslov je poveden (Luka Koper v državni lasti, delavci v zasebni), kakšen je bil na tem področju razvoj dogodkov pa človek lahko presodi sam.

ZAKLJUČEK:

Zakaj je torej država popolnoma neuspešna pri reševanju problemov prekarnih luških delavcev, samozaposlenih v kulturi, profesorjev, zdravstvenih in znanstvenih delavcev? Igor Samobor pravi: »Problem je, da je kapitalu prilagojen ves sistem in da iz sistema izpade vse, kar ne ustvarja neposrednega dobička.« Pa ti delavci res ne prinašajo dobička? In kdo bo torej nadzoroval državo, ki se, kot je občutiti, po hitrem postopku tudi sama levi v sodobno korporacijo?

Odgovore na ta vprašanja  bom iskala v naslednjih kolumnah …

Prejemajte naše intervjuje
Pridružite se prekarcem, delavcem, akademikom, novinarjem, sindikatom in gibanjem, ki enkrat tedensko prejemajo intervjuje na temo prekariata.
Zavzemamo se za splet brez 'spama'. Vaš spletni naslov bo uredništvo naše strani zaščitilo pred vsemi vrstami oglaševalskih zlorab.

One thought on “Alenka Sottler: Državna proizvodnja brezposelnosti in prekarnega dela

  1. magda smon

    Avtorica prispevka in Igor Samobor v Zaključku teksta že podata odgovor na vprašanje ,
    zakaj je država popolnoma neuspešna v reševanju problema prekarnih delavcev.

    Vloga države v neoliberalnem družbeno-ekonomskem sistemu namreč ni več reševanje problemov njenih državljanov , temveč predvsem reševanje problemov kapitala – zagotavljanje pogojev za ustvarjanje čim višjih profitov.
    Neoliberalizem je zasnovan na klasičnem liberalnem modelu samo – reguliranega trga , ki obvladuje vse tri temelje sistema : ideologijo, sistem upravljanja in vladanja ter izvedbene javne politike, s kratico D-L-P : Dereguacija (gospodarstva), Liberalizacija ( trgovine in proizvodnje, Privatizacija ( državnih podjetij in javne sfere). Zmanjševanje davkov (zlasti za podjetja in ljudi z visokimi dohodki), racionalizacija javnih služb in socialnih programov , fleksibilizacija trga dela (posledično tudi prekarnost ) , zmanjševanje javnega sektorja in njegova privatizacija , odpravljanje omejitev za globalne finančne in trgovinske tokove itd, so le nekatere od teh politik, ki jih pogosto dobimo kot “direktivo” iz Evropske unije.

    Sistem neoliberalizma je zamenjal Keynesovo teorijo povpraševanja , ki je v 70 ih letih prejšnjega stoletja pripeljala do ekonomske krize. Uvajal in širil se je postopma in zaradi iluzije “osebne svobode in demkratičnega političnega sistema”, ga volilci le počasi in le delno prepoznavamo.

    Zato večina ljudi še vedno misli , da bosta država in politika reševali probleme državljanov , kot je to v precejšnji meri veljalo za socialno državo 20.stoletja. Neudeležba na volitvah sicer vztrajno narašča , vendar izoblikovanih alternativ , nasprotnih obstoječemu sistemu neoliberalizma, za sedaj ni. Verjetno tudi zato, ker deluje množica “Think tankov” – novih političnih institucij, ki ideološko utrjujejo to paradigmo – TINA ( There Is No Alternative)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *