SKOZI OČI PREKARIATA

Maruška Agrež: Če seveda ni vir zaslužka, pomeni znanost velik finančni vložek

Maruška Agrež je leta 2016 na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktorirala iz zgodovine slovenskega jezika. Trenutno opravlja delo jezikovne asistentke za slovenščino na Slovenski in Evropski gimnaziji ter na Karitasovi šoli za socialne poklice v Celovcu. Njen pogled na delo in prekarnost je za naš diskurz zanimiv, ker je zaradi težje zaposljivosti na svojem strokovnem in znanstvenem področju po vrsti prekarnih del morala službo poiskati v Avstriji. 

Avtorica: Nina Ditmajer, jezikoslovka, ned. 14.1.2018

Foto: Andreja Zikulnig

Foto: mag. Andreja Zikulnig

NA NASLOVNO STRAN

V Sloveniji je v zadnjih letih opazno zmanjšano financiranje znanstvenoraziskovalnega dela; država je raziskovalni dejavnosti leta 2009 namenila 245, leta 2016 pa samo še 162 milijonov evrov sredstev. Kakšne možnosti imajo po vaših izkušnjah mladi na začetku znanstvene poti v Sloveniji? 

Seveda, manj sredstev pomeni manj možnosti. Te so odvisne predvsem od področja, s katerim se mladi znanstvenik ukvarja. Strinjam se s splošno znano trditvijo, da “imajo naravoslovci več možnosti kot humanisti”. Na naravoslovno-tehničnem področju je več razpisov že za mlade raziskovalce/asistente. Poleg tega so možnosti zaposlitve po končanem doktoratu večje. Razen univerz/inštitutov namreč tudi gospodarstvo (npr. industrija) razpisuje delovna mesta, za katera je zaželen ali celo zahtevan doktorat znanosti s področja naravoslovja ali tehnike. Na drugi strani je delo doktorskih študentov oz. mladih doktorjev znanosti humanističnih smeri bolj ali manj vezano na univerze in ostale znanstvenoraziskovalne institucije. Posledično je delovnih mest manj. Vedno pogosteje se dogaja tudi, da mora (še tako obetaven) mlad strokovnjak po izteku statusa mladega raziskovalca oditi z institucije, v okviru katere je doktoriral. Nadaljnja pot je odvisna od sreče s projekti … Menim pa, da je z veliko volje in predanosti mogoče uspeti tudi v humanistični znanosti, vendar večkrat za ceno daljše brezposelnosti.

Doktorski študij je v Sloveniji zgolj izredni in kot tak precej drag. Kako ste si omogočili financiranje študija in samostojnega življenja v Ljubljani?

Brez staršev in njihovih prihrankov ne bi šlo. Z dvema štipendijama (Škrabčeva in štipendija Mestne občine Ljubljana) in nekaj honorarji je komaj mogoče preživeti (brez najemnine stanovanja/sobe in avta). Ker se je takratno sofinanciranje po t. i. inovativni shemi izključevalo z drugimi načini štipendiranja, do njega nisem bila upravičena.

Po selitvi v Celovec se niste oddaljili samo od Slovenije, ampak tudi od znanstvenega dela. Kaj vas je privedlo do takšne situacije in s čim vse se ukvarjate v Celovcu? 

Če seveda ni vir zaslužka, pomeni znanost velik finančni vložek – poleg samega doktorskega študija je treba plačati še npr.  stroške za raznovrstna znanstvena srečanja (kotizacije, potne stroške, stroške nastanitve …). Ti namreč niso povrnjeni, če posameznik ni zaposlen na znanstvenoraziskovalni instituciji. Ravno tako znanstvenoraziskovalna dejavnost zahteva že omenjeno veliko predanost. Nekdo, ki želi postati dober znanstvenik, mora torej svojim raziskavam poleg denarja posvetiti tudi velik del življenja in prostega časa, ne glede na to, ali je trenutno na svojem področju tudi zaposlen. Osebno  mi je jezikoslovje zanimivo le kot ena izmed možnosti poklicnega delovanja, še zdaleč ne edina. Kot učljiva in fleksibilna oseba s pozitivnim odnosom do vsakega dela sem za preživetje pripravljena delati karkoli. Imam tudi zelo veliko drugih interesov, ki imajo v prostem času prednost pred skrivnostmi jezika.  Priznam, da svojo odločitev vse prej kot obžalujem. Odkar sem zapustila znanost, sem v sebi odkrila mnoge hobije in talente, ki sem jih v času študija zapostavljala.

V Celovcu trenutno delujem kot jezikovna asistentka. V okviru jezikovne delavnice slovenščino poučujem tudi na ljudski šoli v Št. Pavlu v Labotski dolini.  V poletnih mesecih sem bila  nastanjena na SNI Urban Jarnik, kjer sem opravljala predvsem arhivsko delo in zbirala podatke za novo spletno stran. Po potrebi sem lektorirala besedila za Mohorjevo družbo in bila vodička v Minimundusu. Ravno tako se izobražujem. Status jezikovne asistentke se mi bo kmalu iztekel. Zato v zadnjem času veliko časa in ne nazadnje denarja investiram v nemščino, ki je predpogoj za vsakovrstno nadaljnjo zaposlitev in po potrebi prekvalifikacijo na avstrijskih koroških tleh. Tudi prosti čas izkoristim za učenje nemščine; prebiram dnevno časopisje, gledam filme, hodim na gledališke in operne predstave ter ostale prireditve. Poleg tega se ukvarjam s športom in tudi likovno umetnostjo.

Kakšne naloge opravljate kot jezikovna asistentka za slovenski jezik na dveh celovških gimnazijah in na šoli za socialne poklice in kakšni so pogoji za to delovno mesto?

Poučujem slovenščino. Ker delujem na treh šolah, se srečujem z različnimi načini poučevanja. Na Šoli za socialne poklice in na Evropski gimnaziji poučujem tuji jezik na osnovni stopnji. Na Slovenski gimnaziji je slovenščina učni jezik. Zato je njen pouk v principu podoben pouku na slovenskih šolah. Zaradi (pre)majhnega števila ur pa so predvsem na višji stopnji (5.–8. razred) določene vsebine (slovnica, književnost) reducirane, medtem ko je zaradi nove centralne mature večja pozornost namenjena besedilnim vrstam.

Za delovno mesto jezikovnega asistenta moraš pravzaprav biti študent oz. absolvent slovenistike. Zaželeno je tudi znanje nemščine. Vendar se sploh v zadnjem času na to mesto prijavi vedno več slovenistov, ki so že zaključili študij – večinoma sicer stari dodiplomski oz. novi magistrski, lahko pa tudi doktorski. Takšno stanje je dokaz, da je možnosti redne zaposlitve v slovenistični stroki vedno manj.

Delo jezikovnega asistenta je res zanimivo. Prav tako  ni slabo plačano in gre za dejansko nastavitev, ki zagotavlja socialno varnost. Toda ostali pogoji  – zaposlitev za čas osmih mesecev s štirimesečnim “neplačanim dopustom” v poletnem času in časovna omejenost na največ tri leta brez velikih možnosti nadaljnje zaposlitve v vlogi učitelja na teh istih šolah – kažejo, da je v osnovi mišljeno kot študentsko delo oz. izmenjavna praksa.

Koliko priložnosti za znanstveno delovanje ima slovenist sicer v Avstriji?

Menim, da precej malo in jih bo imel glede na politične razmere še manj. Kdor želi na vsak način delovati v znanosti oz. stroki, mora  kar računati s selitvijo nazaj v domovino ali pa v katero drugo državo, odvisno od razpisanih projektov. Sicer je treba biti pripravljen tudi na delovanje izven stroke.

Kako bi opredelili prekarnost? Sta delo za določen čas in za skrajšan delovni čas obliki prekarnega dela?

Prekarnost razumem predvsem kot obliko dela, pri katerem delodajalec ni dolžan plačevati socialnih prispevkov za svojega delavca. Določene oblike prekarnosti kljub temu prinašajo redni mesečni dohodek. V slovenistični oz. jezikoslovni stroki na slovenskih tleh gre tu predvsem za redno sodelovanje z jezikovnimi šolami, časopisnimi, radijskimi ali televizijskimi hišami – preko avtorskih pogodb, študentskih napotnic in v zadnjem času vedno pogosteje kot samostojni podjetnik.

Pri drugih oblikah prekarnosti  pa rednega sodelovanja med delodajalcem in delojemalcem sploh ni. Prekarni delavec sam ponuja storitve, za katere se po potrebi odločijo podjetja ali posamezniki. Plačilo je lahko na vse prej omenjene načine ali tudi na črno. Najbolj znan primer tovrstnega prekariata je lektoriranje diplomskih, magistrskih oz. doktorskih del ali pa inštrukcije. Zaslužek je tu odvisen od naročil in le redko omogoča preživetje.

Pri delu za določen in skrajšan delovni čas mora delodajalec za delavca res plačevati potrebne socialne prispevke in mu po potrebi dati tudi odpovedni rok. Če omenjenih oblik dela ne opredeljujem kot prekariat, pa ne pomeni, da ju zagovarjam. Prvo namreč vidim le kot začasno rešitev oz. zajezitev problema, medtem ko druga večkrat ne omogoča dostojnega preživetja.

Kako tehnološka revolucija in proces globalizacije vplivata oz. bosta vplivala na delo?

Po mojem mnenju bo oz. že je vse več delovnih mest na področju informatike oz. računalništva. Dobro znanje le-tega je že potrebno tudi na večini ostalih področij, vključno s humanistično znanostjo. Vedno več razpisov oz. projektov je namreč vezanih na digitalno humanistiko.

NA NASLOVNO STRAN

Prejemajte naše intervjuje
Pridružite se prekarcem, delavcem, akademikom, novinarjem, sindikatom in gibanjem, ki enkrat tedensko prejemajo intervjuje na temo prekariata.
Zavzemamo se za splet brez 'spama'. Vaš spletni naslov bo uredništvo naše strani zaščitilo pred vsemi vrstami oglaševalskih zlorab.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *