SKOZI OČI PREKARIATA

Branimir Štrukelj: »Sindikati bi morali energijo usmeriti v odvzemanje družbene legitimnosti prekarnemu zaposlovanju«

Branimir Štrukelj je generalni sekretar Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (SVIZ) in en ključnih predstavnikov dela v Državnem Svetu. Je član Izobraževalne internacionale, organizacije, ki povezuje 30 milijonov učiteljev. V preteklosti je bil tudi član njenega izvršnega odbora. Za razmislek o obstoječem položaju prekarnosti je njegov pogled zanimiv, ker sooblikuje politiko najmočnejšega sindikata pri nas in ima neposreden stik s socialnimi partnerji doma in v tujini. K pogovoru smo ga povabili, ker je znan kot človek, ki svojih misli ne robi zaradi zadržanosti ali strahu.

Črt Poglajen, politični analitik, tor. 9.5.2017, 08:00

NA NASLOVNO STRAN

Foto: Črt Poglajen

Foto: Črt Poglajen

“Generacijska vrzel, ki nastaja v vodenju sindikatov po vsej Evropi, ne zgolj pri nas, je vsekakor resen problem.”

Sindikati so trdne, a sočasno precej neprožne organizacije. Vodijo jih ljudje, ki imajo konkretne izkušnje s socialnim bojem, z gospodarskimi nihanji in političnimi nestabilnostmi. Se pa zdi  nevarnost, da bo po odhodu delujočih funkcionarjev, v obstoječih sindikatih zazijala vrzel, povsem realna. Kako vi gledate na to?

Generacijska vrzel, ki nastaja v vodenju sindikatov po vsej Evropi, ne zgolj pri nas, je vsekakor resen problem. Zakaj do tega prihaja, težko ocenim. A dejstvo je, da so na čelu številnih sindikatov ljudje, ki so se izoblikovali v času, ko je delavstvo po pravilu izboljševalo pogoje in ceno dela. Ni dvoma, da je dolgotrajno vztrajanje istih vodstev eden od izrazov rigidnosti sindikatov. Zavedam se vakuma, ki je zaradi danih razmer nastal. Na SVIZU gradimo na tem, da bi naslednjo generacijo pripravili za prevzem nalog, vendar pri tem za zdaj nismo preveč uspešni.

Neoliberalna načela, po katerih delujeta tako država kot družba, so  postala del njunega genskega zapisa. Se bosta po vašem mnenju vrednostni in politični sistem v nadaljevanju 21. stoletja zasukala k solidarnosti, ali se bodo načela individualizma, kompetitivnosti in fleksibilizacije trga dela še naprej radikalizirala?

Zdi se, da je neoliberalističen koncept kapitalizma trdno v sedlu. Da kljub kritikam, ki prihajajo tudi z ekonomske stroke, na vidiku ni izdelanih jasnih alternativ, ki bi družbo lahko pripeljale do drugačnih odnosov. Vijak, ki ga je predstavljalo zategovanje pasu, je popustil le navidezno. Kot ste z vprašanjem predpostavili tudi sami, so principi alokacije kapitala in umikanja vseh ovir, ki bi se tej alokaciji lahko zoprstavile, takorekoč vtkani v današnjo družbo. Če pogledate globalno, lahko vidite, da se deleži dobičkov povečujejo, deleži plač v celotnem BDP-ju pa se znižujejo. Kapital se krepi na račun zniževanja plač in povečevanja razlik v družbah.

Očitno dejstvo je, da sindikati ne zagovarjamo revolucionarnih sprememb družbe, zagovarjamo pa radikalno spremembo tega trenda v korist plačila dela.  Da bi dosegli vsebinsko povišanje plač na račun kapitalskih dobičkov, bomo potrebovali precej večjo moč in radikalno spremembo organiziranosti.

Bistvena sprememba, ki se mora zgoditi,  je zmožnost in volja akcijskega povezovanja in usklajenega delovanje sindikatov prek nacionalnih mej. Trenutna mednarodna zavezništva med sindikati so deklarativna, mednarodne sindikalne organizacije pa zbirokratizirane in polne ljudi, ki so tam zaradi visokih plač.

“Bistvena sprememba, ki se mora zgoditi,  je zmožnost in volja akcijskega povezovanja in usklajenega delovanje sindikatov prek nacionalnih mej.”

Rekli ste, da revolucije ne zagovarjate. Ne gre trend spreminjanja delavskih pravic v smeri trenda, ki je veljal pred sto petdesetimi leti? Bi ne bila večja ostrina ključna?

Čeprav mi gre to težko z jezika, smo sindikati dejansko integralni del kapitalističnega sistema. Nastali smo kot obrambne in solidarnostne organizacije delavstva pred skrajnim izkoriščanjem in brutalnostjo kapitala in kapitalistov. Kolektivna pogajanja o ceni in pogojih dela in uporaba stavke, ki je bila in je najbolj učinkovito orožje, so v zadnjih 150 letih izrazito izboljšali pogoje življenja delavstva. Sindikati so bili celotno dvajseto stoletje gojišča progresivnih konceptov razrednega boja, tudi protikapitalističnih politik univerzalne enakosti.

Danes lahko pozive k razrednemu boju in spopadu s kapitalizmom slišite le še z ust sindikalistov na obrobjih sindikalnega gibanja. Na drugi strani je bil vpliv sindikatov na politiko social-demokratskih strank  po drugi svetovni  vojni izjemno močan, a je bil v spopadih za časa Ronalda Reagana in Margaret Thatcher odločilno reducirana. Zgodbo je končal Tony Blair, predsednik stranke, ki se je celotno dvajseto stoletje politično delovanje pretežno financirala iz sredstev britanskih sindikatov in delavstva. Sindikati izgubljamo članstvo in z njim akcijsko sposobnost za zagotovitev boljših pogojev in cene dela. Politične artikulacije, ki bi izdelovala alternativne poglede obstoječemu sistemu, ni. Ne dvomim pa, da bo ob hitrem povečevanju in poglabljanju razlik med revnimi in bogatimi, propadanju srednjega razreda, izgubljanju delovnih mest zaradi avtomatizacije in robotizacije in nezmožnosti nadomeščanja izgubljenih delovnih mest z dovolj velikim številom novih, prišlo do konflikta in do vnovične rasti sindikatov.

Katastrofalnih posledic podnebnih sprememb, ki povzročajo migracije milijonov, na ravni veljavnega obstoječega koncepta suverenih in egoističnih držav, ni mogoče reševati. A kot danes stvari kažejo, s Trumpom, Putinom, Orbanom, Erdoganom, če omenim le najbolj razvpite bele nacionaliste, drsimo v novo avtoritarnost, kjer so celo meščanska demokracija, vladavina prava, spoštovanje manjšin in svobode govora, razumljeni kot ovira, motnja, ki preprečuje vzpon in veličino nacije in nacionalnih ekonomij.  Težko je živeti z dejstvom, da so v ZDA tudi sindikati podprli Trumpa. Čeprav so bili tisti, ki so to storili, v manjšini, to govori o tem, da imajo porazi v boju z lastniki kapitala težek pečat tudi na njih, ne samo na posameznike.

“Ne dvomim, da bo ob hitrem povečevanju in poglabljanju razlik med revnimi in bogatimi, /…/ prišlo do konflikta in do vnovične rasti sindikatov.”

V intervjuju za Mladino ste dejali, da  lahko sindikati zavzamejo tri alternativne pristope: ekonomistično pot, pot socialnega dialoga in razredno pot. Po prvi branijo višino plač znotraj svoje branže, po drugi branijo uravnoteženost diskurza z državo in delodajalci, po tretji pa povezujejo interese vsega delavstva. Katero od teh poti sindikati leta 2017 ubirate pri nas?

Sindikati smo v Sloveniji, po velikih protestih proti enotni davčni stopnji v letu 2005 in v letu 2012 za ohranitev socialne države, ki sta imela »razredni« nadih, definitivno zavzeli ekonomistično pot. Torej osredotočenje na ozke interese posameznih skupin zaposlenih, ki se pretežno vežejo na višino plače. Ekonomističen pristop je najbolj očiten v javnem sektorju, kjer deluje veliko število pretežno številčno majhnih sindikatov eden mimo drugega. Še pogosteje pa eden proti drugemu. Najčistejša primera v zadnjem času se vežeta na uspešno zvišanje plač policistov in zdravnikov.  A ta pot, ko vsak sindikat poskrbi za svojo skupino zaposlenih, nujno pripelje do konfliktov z drugimi sindikati. Tam, kjer bi moralo vladati načelo solidarnosti in skupnega boja, se vzpostavi konkurenca, ki v skrajnem primeru pripelje do tega, da en sindikat poskuša preprečiti drugemu, da bi »svoji« skupini zaposlenih zvišal plače, ker sicer za njih ne bo nič ostalo. In to ni fikcija, to se v Sloveniji v javnem sektorju dogaja. Jasno, da ima od tega medsebojnega spopada za vedno manjši del pogače korist delodajalec, škodo pa zaposleni in sindikati, ki izgubljamo verodostojnost.

Če sledim profesorju Stanojeviču, je na drugi strani postalo očitno, da  vzpostavitev obstoječega koncepta socialnega partnerstva za zaposlene ni optimalna. Sindikati smo v okviru socialnega partnerstva formalno nase vzeli tudi posledice varčevalnih ukrepov, čeprav se z njimi nismo strinjali in v javnem sektorju tudi stavkali proti njim, ki so prizadeli delavstvo.

“Sindikati smo v okviru socialnega partnerstva formalno nase vzeli tudi posledice varčevalnih ukrepov.”

Kateri od alternativnih pristopov, ki jih v obrambi pravic delavcev sindikati lahko zavzamete, bi povečala vašo moč? Kaj bi moralo priti na mesto ekonomističnega principa?

Verjetno bi bila optimalna neka kombinacija razrednega konflikta in socialnega partnerstva. Ključno bi v vsakem primeru bilo, da se zaustavi drobljenje sindikatov in njihovo profiliranje na vedno ožjih interesih, ki gredo, kot je to v primeru FIDES, tako daleč, da ni več jasno ali gre za sindikat ali za cehovsko združenje.  Trend drobitve je treba obrniti v trend povezovanja in združevanja.

“Verjetno bi bila optimalna neka kombinacija razrednega konflikta in socialnega partnerstva.”

V katerih segmentih, ki jih pokriva SVIZ je prekarnost najbolj pereč problem?

Najbolj problematično je vpeljevje prekarnosti v vrstah umetnikov. S pojmom »svobodnega umetnika«, oziroma samozaposlenega v kulturi je sistem iz delavca naredil podjetje, kar je kontradikcija sama po sebi. Na posameznika je država na ta način zelo elegantno prenesla večji del odgovornosti, ki jih je sicer do zaposlenih imel delodajalec. V nabor opravil delavca sedaj sodi vse – od iskanja vedno novih projektov, do plačevanja vseh prispevkov. In – kolikor je meni znano – obstaja tendenca, da bi se predvidljivost položaja glasbenikov, igralcev in drugih kulturnih delavcev še zmanjšala.

Drug tipičen primer prekarstva je prekerstvo v šolstvu. Pogosto se zgodi, da vas šola zaposli za 10 mesecev, privarčuje ob poletnih počiticah dve vaši plači in vas v jeseni ponovno zaposli za naslednjih 10 mesecov. Ali pa ne. Odvisno pač od trenute presoje. Čeprav ima na papirju prekariziran učitelj, ki je zaposlen za določen čas, povsem enake pravice kot njegov kolega, ki je zaposlen za nedoločen čas, je dejansko bistveno manj samozavesten, bistveno manj pripravljen za ubranitev lastnih pravic in bistveno bolj vojan za nalaganje vedno novih zahtev delodajalca. Zgodi se celo, da prekarno zaposlen učitej zaradi zaposlitvenega razmerja v katerem je, dela še bolj in preko mere, ki bi jo mu naložil delodajalec.

Govorili ste tudi o posredni prekarizaciji javnega sektorja.  Kaj zajema ta pojem?

Omejevanje zaposlovanja in tako imenovani »princip tehnoloških viškov« sta tudi med zaposlene za nedoločen čas prinesli nestabilnost in stres. Redno zaposleni so začeli ravnati na enak način kot tisti, ki prekarci dejansko so. Postali so tekmovalni in nepovezani. S tem pa se je njihova moč močno zmanjšala. Posledično lahko govorimo o izgubljeni generaciji učiteljev, mladih medicinskih sestrer in drugih delavcev v javnem sektorju…

“Redno zaposleni so začeli ravnati na enak način kot tisti, ki prekarci dejansko so.”

V čem se prekarec, ki dela na področju vzgoje in izobraževanja loči od zaposlenega za nedoločen čas? Bi znali že iz pogovora oceniti, ali je vaš sogovornik zaposlen za določen ali za nedoločen čas, še predno bi ga po tem vprašali?

Prekarno zaposlenega kolega prepoznam sorazmerno hitro. Če za primer vzamem telefoski pogovor, v katerem človeka ne poznam in ga tudi nimam pred seboj, se to vidi ob enostavnem vprašanju: ‘Kje delate?’. Če je delavec zaposlen za nedoločen čas, bo odgovril hitro in brez obotavljanja, če pa bo ob vprašanju nastopil molk, je verjetnost, da gre za prekarca, zelo velika. Ti ljudje v strahu na nek način celo ščitijo delodajalce. Bojijo se, da bi jaz poklical na šolo, govoril z ravnateljem in ga zaradi nevestnega dela z zaposlenimi, nadrl. Kar je logično, ker je verjetnost, da se bo to ob pričetku naslednjega šolskega leta izkazalo v nepodaljšanju pogodbe. Za prekarce je značilno, da si želijo pomoči, da si želijo nasveta, da pa hrati se pa ne upajo izpostaviti. Njihov položaj je tako travmatičen, ker se morajo v njem ludje sami sebe cenzurirati.

“Za prekarce je značilno, da si želijo pomoči, da si želijo nasveta, da pa hrati se pa ne upajo izpostaviti.”

Guy Standing delavce in prekarce ločuje v dva družbena razreda. Pravi, da imata skupini nekaj sorodnosti in podobnih polgedov, da pa sta ločeni. So po vašem mnenju prekarci v istem razredu kot delavci ali so od njega ločeni?

Sam mislim, da bi bilo zaposlovanju v okvirih prekarnosti enostavno potrebno odvzeti legitimnost. Da bi bilo delo ljudi nujno zaščititi. In pri tem lahko ključen korak naprej naredimo prav sindikati. Je pa problem v tem, da večino svojega fokusa usmerjamo v zaposlene, ne v prekarce in da do sedaj še nismo našli konkretnega načina komunikacije, s katerim bi lahko s prekarci spregovorili enakopravno in angažirano.

Kako bi opredelili razred? Marx je glede na lastništvo kapitala ločil dva razreda, Standing jih loči sedem, se pa vprašanju ne posveča poglobljeno.

Jaz ostajam pri Marxovi opredelitvi, ki je sicer vezana na obvladovanje presežne vrednosti v produkta.

Kako bi sindikati lahko utrdili neke minimalne socialne in ekonomske standarde tudi za prekarce?

Sindikati in politična levica bi morali energijo usmeriti v odvzemanje družbene legitimnosti prekarnim zaposlitvam. Konkretna naloga je zmanjšati obseg prekarnega dela, ga narediti za nesprejemljivega na čim več področjih in hkrati uveljavljati pravice do katerih so upravičeni redno zaposleni in zmanjševati prepad med skupinama.

Kakšna bo vloga vzgoje in izobraževanja po 4. industrijski revoluciji, ko otroci ne bodo več imeli šolskih torb, zvezkov in svinčnikov? Je pozicija učitelja, kot osrednjega člena v pedagoškem procesu na dolgi rok ogrožena? Bodo tudi  izobraževanje prevzela umetna inteligenca?

Izobraževanje ni zgolj pridobivanje novih podatkov, ampak je tudi izgradnja temeljih odnosov med ljudmi. Mislim, da so napovedi, da bi lahko umetna inteligenca prevzela izobraževanje, povsem zgrešene.

“Izobraževanje ni zgolj pridobivanje novih podatkov, ampak je tudi izgradnja temeljih odnosov med ljudmi.”

Kako bo na ljudi vplivala ta sprememba v načinu življenja? Nam bo 4. industrijaka revolucija omogočila večji družbeni angažma? Bomo spet postali ‘politične živali’, kot je bil to nekdaj običaj na Peloponezu, ali sta individualizem in atomizacija smer brez povratka?

Prepričan sem, da individalizem in atomizacija na noben način nista smer brez povratka, čeprav si to tisti, ki trenutno vodijo svet, na vse pretege prizadevajo dokazati. Ne dvomim v voljo in moč ljudi, da bi družbo vzpostavili kot skupnost, ki temelji na principu univerzalne enakosti in solidarnosti. Težko si predstavljam življenje brez prepričanja, da se je človeštvo sposobno organizirati po principu univerzalne enakosti in da smo iz sebe sposobni izvleči več, kot je kapitalizem.

“Prepričan sem, da individalizem in atomizacija na noben način nista smer brez povratka, čeprav si to tisti, ki trenutno vodijo svet, na vse pretege prizadevajo dokazati.”

NA NASLOVNO STRAN

Prejemajte naše intervjuje
Pridružite se prekarcem, delavcem, akademikom, novinarjem, sindikatom in gibanjem, ki enkrat tedensko prejemajo intervjuje na temo prekariata.
Zavzemamo se za splet brez 'spama'. Vaš spletni naslov bo uredništvo naše strani zaščitilo pred vsemi vrstami oglaševalskih zlorab.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *