SKOZI OČI PREKARIATA

Magnifico: Logika, ki jo diktira trg, je zelo spontana in brez prave logike

Magnifico je človek, ki se je na umetniško pot podal po študiju in na njej vztrajal do današnjega dne. Okroglih 25 let. Ukvarja se z glasbo in filmom, njegovi komadi pa so oblikovali na slovenski in širši glasbeni sceni samosvojo pot. Po krajšem pogovoru o tem, kako gleda na družbo, nas je zanimalo, ali sebe razume kot prekarca ali kot svobodnjaka, kaj je tisto, kar ljudi iz rednih zaposlitev v čedalje večji meri sili v prekarnost in kako vidi preplet umetnosti in dela po četrti industrijski revoluciji.

Črt Poglajen, politični analitik, tor. 18.7.2017, 09:00

NA NASLOVNO STRAN

Foto: Črt Poglajen

Foto: Črt Poglajen

“Revolucionarji so vselej karizmatični, a navadni ljudje.”

Ko so vas novinarji spraševali, kaj vas žene v odpiranje kočljivih tem, kot sta razraščanje ksenofobije in homofobije, ste dejali, da niste revolucionar. Kdo po vašem mnenju pri nas je revolucionar?

Revolucionarji so vselej karizmatični, a navadni ljudje. Ljudje, ki so bili pred stoletjem pripravljeni oditi v Španijo in se boriti proti fašizmu, čeprav sami niso bili Španci, ali pa Špancev osebno niso niti poznali. Revolucionarji so tisti ljudje, ki so pogumni, pripravljeni tvegati celo svoje, lastno življenje, da bi zaščitili življenja in pravice drugih.

Jaz nisem revolucionar, ker sem muzikant. Ker mi je blizu umetnost. Umetnost sicer lahko navdihne, sama po sebi pa v resnici ni nikoli imela moči, da bi popeljala družbo v korenite spremembe. Lahko sugerira, lahko odpirala pomembna vprašanja, je pa bila za konkretne korake vselej potrebna povsem opredmetena, resnična moč. Če bi človek šel umetnost z željo po revoluciji, ali po nabiranju politične podpore, bi svoje delo povsem zbanaliziral in mu vzel vso notranjo moč. Bi pa opozoril na drugo stvar. Namreč: Danes je muzika zreducirana na zabavljaštvo. Ni več nek moralni kompas. Se pravi stvar ob kateri bi ljudje začeli razmišljati o svetu. To vlogo je imela v 60,  70, morda še v 80 letih, danes pa nima več. Tudi ljudje, ki se z umetnostjo ukvarjamo, smo v resnici postali potrošna roba, da ne rečem kar uslužna dejavnost. Cilj je zbanalizirati, zuniformirati vse in vse spraviti v neke predalčke, kot so v trgovini v predalčke zloženi zavitki čokolade. Danes se ne posluša več avtorjev, izvajalcev, ampak žanre. Tu imaš 30 kil hip-hop-a, tam imaš 60 kil 120 bitne muzke. V tempu in smeri, v kateri gremo se še o žanrih ne govori več, ampak o udarcih na minuto.

Mislim, da so razmere take, da ostaja revolucija dejansko nekje v zraku.

Vsak kapitalizem v akutni fazi pripelje do fašizma in do odprtega spopada. Nima ventilov, ki bi sproščali pritisk, ki se v njem gradi. Še celo paše mu, da se zgodi kaka kataklizma in da se na prezasičenemu trgu spet odpre potreba po hiperprodukciji. Tudi ta, neoliberani kapitalizem gre v tej smeri. Ljudje, ki bodo vodili prihodnjo revolucijo, zdej sedijo doma in pizdijo. Pišejo bloge in razmišljajo o tem, kaj bi bilo potrebno narediti. Ni jih še na vidiku, niso še vidni. Ko pa bo agregatno stanje ta pravo, pa se bodo pokazali.

“Ljudje, ki bodo vodili prihodnjo revolucijo, zdej sedijo doma in pizdijo.”

Ob demonstracijah, do katerih je prišlo leta 2011 in 2012 ste opozorili, da ni mogoče videti neke skupne agende. Se pravi odgovora na vprašanje, kaj je potrebno narediti. Da sta bila v vzkliku »Spizdite vsi, vse vas bomo zamenal!« čutna predvsem neoblikovana jeza in nezadovoljstvo ljudi. Kako je ti čustvi mogoče obrniti v pozitivo?

Če pogledamo v zgodovino, pa ni potrebno prav daleč nazaj, lahko vidimo, kako je mogoče čustva, kot so otopelost, brezvoljnost in jeza obrniti v skupno smer. Komunistična partija je bila na začetku druge svetovne vojne majhna, nepomembna, obskurna organizacija, ki pa je znala združiti čustva levičarjev in ne le njih. Tudi predstavniki konservativnih krogov so se ji pridružili. Velike spremembe vodi vselej ozko jedro ljudi. Ostrih, inteligentnih in odločnih. Komunistov je bilo pri nas tedaj kakih 200.

Je pa potrebno opozoriti, da revolucija vselej vodi v radikalne rešitve. V njej se vselej dogajajo tudi precej izrazite krivice. Zato se je jaz, kot načina uvajanja družbenih reform, bojim. Upam, da bomo našli druge načine, preko katerih bomo uspeli vpeljati neko korenitejšo spremembo, vsaj kar se odnosov med ljudmi in obsega neenakosti tiče. Mislim, da obstajajo tudi drugi načini, s katerimi se da oblast in tiste, ki na njej so, prepričati, da je stvari potrebno spremeniti in se jih lotevati na nek nov, ljudem bližji način. Upam, da bo človeška pamet tista, ki bo stvari popeljala naprej.

“Upam, da bo človeška pamet tista, ki bo stvari popeljala naprej.”

Za hrvaški spletni portal »muzika.hr« ste dejali, da je težko kopati v rudniku in delati v tovarni, da pa ni težko biti glasbenik. Zakaj mislite tako? Ustvarjanje glasbe ravno tako zahteva čas in vsega človeka, mar ne?

Mark Twain je rekel, da se človek rodi dvakrat. Prvič, ko se rodi zares in drugič, ko ugotovi, zakaj je tu. Se pravi, s kakšnim poslanstvom je prišel na svet. Veliko ljudi je v službi pod prisilo. Ker pač mora biti. In sedijo in delajo, kar delajo, samo zato, ker pač morajo. Zato imamo veliko invalidov, ljudi, ki so nenehno na antidepresivih. So nezadovoljni in nesrečni, pa ne znajo povedat, zakaj. Mislim, da bi kot družba morali razviti učinkovit sistem, ki bi človeku pomagal najti področje, ki mu je blizu. Na ta način bi imeli veliko manj tistih, ki niso znali prisluhniti sebi in ki so zdaj razvaline. Ker gre, ko se na stvari pogleda od daleč,  pri službi dejansko za človekov čas, ne za zaslužen denar. Gre za to, kako si porabil svoje življenje. Ali si v njem naredil nekaj, na kar si lahko zares ponosen, ali ne.

Svojega dela dejansko ne občutim kot delo, ampak kot nekaj, kar opravljam za lastno dušo. Za glasbo sem odločil, zato mi je veliko lažje, ne le od onih, ki delajo v rudnikih in tovarnah, ampak tudi od onih, ki delajo v uradih in pisarnah. Imel sem srečo, da se v življenju ukvarjam s stvarjo, ki mi pomeni veliko in lahko od nje tudi živim. Nebi sicer rekel, da gre za nek poseben mišn ali za poslanstvo, ker bi se to slišalo čudno, ko sem v delu, pa se stvari lotevam, kot bi bilo tako.

“Svojega dela dejansko ne občutim kot delo, ampak kot nekaj, kar opravljam za lastno dušo.”

Kako bi opredelili prekarnost?

Prekarnost je stanje, v katerem se danes nahaja velik del delavstva. V prekariatu so v največjem delu ljudje, ki so bili nekdaj v proleriatu, ali pa bi v njem bili, če bi bili rojeni prej. Delavci, ki so še pred 20 leti delali v normalnih džobih, zdaj nimajo več pravih služb. S temi espeji zadovoljujejo neko državno statistiko, ki na ta način ugotavlja, da je vse v redu in da nezaposlenih ni. V resnici pa gre za neko shizofreno stanje, v katerem ljudje niso niti zaposleni niti nezaposleni.

“S temi espeji zadovoljujejo neko državno statistiko, ki na ta način ugotavlja, da je vse v redu in da nezaposlenih ni.”

Kaj je ključni element, ki prekarca dela prekarnega?

Ključni element je okolje, v katerem živi. Turbokapitalizem, ki se ukvarja z dobičkom, povsem namensko vzdržuje okoliščine, v katerih mu za delavce ni potrebno skrbeti. Problem je v tem, da je država čedalje bolj pasivna, poleg tega pa ni nekega plana, ki bi dolgoročno zaobjel razvoj gospodarstva in družbe. Logika, ki jo diktira trg, je zelo spontana in – lahko bi se reklo – brez prave logike. Gre za instinktno hlastanje po profitu, v katerem ni pomembno od kod ta profit dejansko je. Ali izhaja iz nafte, iz orožja, iz tihotapljenja ljudi, iz prostitucije, ali iz česa tretjega. Dobiček je pač dobiček.

Rekel bi, da so za obstoječe stanje odgovorni tako tisti, ki so dan sistem zakuhali, kot tudi mi, ki smo ga izpili na eks, ne da bi se pred tem vsaj za trenutek vprašali, kakšne bodo posledice našega ravnanja in kaj bo nekritično sprejemanje neoliberalnih vrednot in načinov življenja dejansko prineslo. In problem je, da te stvari še kar pijemo, kot bi na voljo ne bilo nikakršnih drugih alternativ.

“Turbokapitalizem, ki se ukvarja z dobičkom, povsem namensko vzdržuje okoliščine, v katerih mu za delavce ni potrebno skrbeti.”

Vi ste prekarec?

Seveda nisem. Sem svobodnjak, kar je status, ki je bistveno boljši od statusa, ki ga imajo prekarci.

Kakšna je razlika med prekarcem in svobodnjakom? Zakaj je po vašem status svobodnjaka bistveno boljši od statusa prekarca?

Razlika je bistvena. Že samo ime to pove. Svobodnjak se je odločil, da bo delal nekaj konkretnega in si sam izbere pot po kateri bo do tega prišel. Pri prekarcu pa stvari ne delujejo tako. On mora odpreti espe, da bi delal to, kar delajo njegovi kolegi v rednih razmerjih, ker sicer lahko bodisi dela na črno ali pa sploh ne dela. Bi pa tu opozoril še na eno stvar. Namreč, da bi tudi jaz, kot svobodnjak z veseljem bil zaposlen redno. Se pravi na način, v katerem bi nebi bilo potrebno skrbeti za kup stvari, ki nimajo nobene povezave z glasbo ali filmom. Ampak to v fohu, v katerem sem, pač ni mogoče. Zato sem zaposlen kot sem.

“Svobodnjak se je odločil, da bo delal nekaj konkretnega in si sam izbere pot po kateri bo do tega prišel. Pri prekarcu pa stvari ne delujejo tako.”

Kako bo na družbo po vašem vplivala četrta industrijska revolucija?

Na vaše vprašanje zelo težko odgovorim, ker o tem, kar se pripravlja v digitalnih in programskih laboratorijih, nimam dovolj podatkov. Dejstvo je, da se nam s četrto industrijsko revolucijo odpira paleta zelo različnih možnosti razvoja. S kvantno tehnologijo, bo pot znotraj našega osončja veliko krajša. Ne bomo več potrebovali nekakšnih krav od rakete, kot smo jih, ko smo pošiljali odpravo na luno.

Pa ste kar se razvoja družbe tiče optimist ali pesimist?

Trenutno bi rekel, da so možnosti za to, da se bo družba razvijala v pozitivni smeri, enako velike kot možnosti, da se ne bo. Stanje v katerem smo danes dejansko v marsičem spominja na stanje, v katerem smo bili med svetovnima vojnama. Po eni strani so takrat živeli ljudje, kot sta Nikola Tesla in Albert Einstein, po drugi strani pa je družbo prepletala stopnjujoča se revščina. Ljudje na voljo še nikoli niso imeli tolikšnih virov znanja, kot jih imajo danes, se pa sočasno zdi, da še nikoli niso bili tako nevedni in nepismeni. In kot družba jih k temu dejansko še spodbujamo.  Stanje je hektično. In pripelje lahko kdove kam… Po logiki zgodovine verjetno v revolucijo.

“Ljudje na voljo še nikoli niso imeli tolikšnih virov znanja, kot jih imajo danes, se pa sočasno zdi, da še nikoli niso bili tako nevedni in nepismeni.”

NA NASLOVNO STRAN

Prejemajte naše intervjuje
Pridružite se prekarcem, delavcem, akademikom, novinarjem, sindikatom in gibanjem, ki enkrat tedensko prejemajo intervjuje na temo prekariata.
Zavzemamo se za splet brez 'spama'. Vaš spletni naslov bo uredništvo naše strani zaščitilo pred vsemi vrstami oglaševalskih zlorab.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *