SKOZI OČI PREKARIATA

Jure Novak: Prekarnost je tudi pojmovno tako razbita, da je težko najti skupne točke

Jure Novak je gledališki režiser, avtor in prevajalec. Po letu 2007 je delal kot umetniški vodja gledališča Glej, sedaj pa je član njegovega umetniškega sveta. Na umetnost in teme, s katerimi se umetnost ukvarja, gleda s kritičnega konca. Razume jih kot del političnosti v širšem smislu. Pogovor z njim je za naš diskurz zanimiv, ker dela znotraj statusa svobodnega umetnika, poleg odličnega vpogleda v svet, katerega del je, pa ima tudi širok humanističen pogled na sodobno družbo.

Črt Poglajen, politični analitik, Ljubljana, sre. 3.1.2018

NA NASLOVNO STRAN

Foto: Črt Poglajen

Foto: Črt Poglajen

“Karakteristika sistema, v katerem smo, je, da na področje javnega postavlja trg, vse vsebinske in etične stvari umika na raven zasebnega.”

Rekel si, da gre družina, kot ključen organizacijski model sodobne slovenske družbe, s kapitalizmom kot ata na mamo. Lahko to podrobneje razložiš? Kaj ima od kapitalizma slovenska družina in kaj ima od slovenske družine kapitalizem? 

V prispevku nisem govoril o družini kot nekem sociološkem fenomenu, ampak kot o specifični strukturi, ki je izrazito nedemokratična. Ker posameznikova izhodišča podeljuje, glede na mesto v katerega je (v)rojen, ne glede na napor ali veščine, ki jih vlaga, da bi določeno okolje delovalo.

Karakteristika sistema, v katerem smo, je, da na področje javnega postavlja trg, vse vsebinske in etične stvari umika na raven zasebnega. Moralo pa bi biti ravno obratno. Intimno ima vsak pravico izbirati, kako bo porabil svoj keš, vsebinske, etične in politične stvari pa bi morale ostati javne. V domeni in soodločanju vseh. Ampak je kot kaže naša družba narejena na način, da kapitalizem kot sistem dobro sede vanjo.  Zaradi majhnosti imamo očitno idealne pogoje za razvoj neke polmafijske različice liberalizma.

“Moralo /…/ bi biti ravno obratno. Intimno ima vsak pravico izbirati, kako bo porabil svoj keš, vsebinske, etične in politične stvari pa bi morale ostati javne.”

Igor Samobor je govoril o utopijah in antiutopijah. Katera utopija ima po tvojem danes na našo družbo največji vpiv?

Uf, težko vprašanje. Dvomim, da v svetu, v katerem živimo, ljudje sploh razmišljajo o utopijah. Gre namreč za kompleksne sisteme, v katerih je potrebno premisliti celoto odnosov med posameznikom in družbo, danes pa so ideali, k katerim se nagibamo, v resnici precej zasebni in po večini tudi precej omejeni. Vsak razmišlja le o svoji hiši, o svojem vrtu, o svojem avtu in o svojih otrocih, svet kot tak pa ljudi po večini ne zanima. Konzumeristična nebesa so pač nebesa instant odločitev in hitre izbire, niso nebesa svobode in širokih horizontov.

Če si v socializmu potreboval idejo komunizma, kot stanja, k kateremu naj bi se šlo in za voljo katerega je bilo vredno vložiti lastno energijo in čas, v kapitalizmu tovrstne ideje enostavno ne potrebuješ več. Potrošniki je ne potrebujejo in je tudi ne zahtevajo od oblastnikov, ker kot ključne vrednote prevzemajo stvari, ki jih lahko dobe na trgu. Samo, da trgu gre, pa je vse dobro. Lastniki kapitala so pri tem seveda modro tiho. Vedo, da bi v okolju popolne prevlade trga zelo hitro propadli, zato gredo v zagovor neoliberalizma, ko se pogovarjajo z zunanjimi deležniki, ko pa razmišljajo o lastnem blagostanju, pa seveda stavijo na državni intervencionizem.

“Če si v socializmu potreboval idejo komunizma, kot stanja, k kateremu naj bi se šlo /…/ v kapitalizmu tovrstne ideje enostavno ne potrebuješ več.”

Kot režiser si na oder postavil Makinov Francoski Testament, Cankarjev Za narodov blagor in Požlepov Bolj čudno od raja. Kaj je tisto, kar protagoniste teh zgodb povezuje? Kaj te je motiviralo k temu, da si jih postavil na oder?

Vsekakor gre za tri zelo različne zgodbe. Tako po formi, kot po vsebini. Je pa dejstvo, da sem se jih lotil na nek način, ki je izrazito političen in sočasno precej intimen. Vsako delo ima svojo družbeno podstat. Se pravi podstat, ki določa odnos njegovega avtorja do prostora, v katerem je. Če to podstat ob postavitvi na oder pustiš ob strani, dobiš afirmativno delo, ki pa mu manjka en cel segment. Gre vsekakor za kritične refleksije družbe.

»Bolj čudno od raja« je zgodba o dveh glasbenikih, ki sta obiskovala domove za ostarele po deželah bivše SFRJ in pri tem igrala uspešnice iz petdesetih in šestdesetih let. V opisu Požlepovega dela stoji, da gre za preplet dveh svetov. Kakšen je po tvojem stik med svetovi oziroma generacijami?

Težko bi govoril o posebnemu stiku med generacijami. Na zahodu starost, o kateri govori Požlep, radi zapiramo na margino. V domove za ostarele. Daleč stran od delovno aktivnih ljudi.

Kaj pa delovno aktivne generacije? Kakšen je stik med njimi?

O stiku med delovno aktivnimi generacijami lahko govorim predvsem znotraj okolja, v katerem delam. V gledališču trenutno delujejo štiri generacije. V prvi so tisti, ki so na sceni 15 do 20 let. Ti imajo pogodbe za nedoločen čas, uživajo precej nekih privilegijev in so praktično nedotakljivi. V drug razred sodijo tisti, ki so se ravnokar zaposlili. Morda ravno tako za nedoločen čas, a vsekakor pod slabšimi pogoji. Omenim lahko izkušnjo kolegice, ki v gledališčih dela že 20 let, ob redni zaposlitvi pa je bila izenačena s popolno začetnico. Ker njenega dela izven sistema redne zaposlitve enostavno niso upoštevali. V tretjem razredu imaš ljudi, ki delamo v gledališču, smo sorazmerno redno zaposleni prekarci. Ljudje brez dolgoročne varnosti, a z nekaj prostora za ustvarjanje, torej. V četrtem pa so tisti kolegi, ki ne dobijo dovolj dela, da bi lahko živeli od svoje primarne dejavnosti, kar jih postopno vodi v čedalje večjo mizernost in v smeri neizogibnega izhoda iz umetnosti.

“Omenim lahko izkušnjo kolegice, ki v gledališčih dela že 20 let, ob redni zaposlitvi pa je bila izenačena s popolno začetnico. Ker njenega dela izven sistema redne zaposlitve enostavno niso upoštevali. “

Lahko po tvojem generacija, ki se nahaja v prvem razredu v celoti razume probleme, s katerimi se srečuje generacija v četrtem razredu?

Lahko … V trenutku, ko ostane brez službe. Sicer pa mišljenje na tej ravni ostaja za njih precej abstraktno. Dostikrat se zato sliši, kako je bilo, ko so bili oni stari 35 let in so že 15 let bili na svojem. Vrzel in razliko v razmišljanju je sicer mogoče čutiti že, če primerjaš nas in tiste, ki na trg dela vstopajo sedaj. Ko sem bil jaz star 20 let, se je bilo mogoče preko študentskega servisa smešno lahko zaposliti, česar sedaj seveda ni več.

Pa, da nebi bil krivičen do tistih, ki jih za ljudi dejansko skrbi: V kolikor se človek zares poglobi v razmere, ki vladajo danes, jih seveda lahko razume. Je pa problem v tem, da večina prevzema stališča, ki so medijsko oblikovana in neke kritične distance ne naredi. To je bilo jasno vidno ob reakciji javnosti na novico, da begunci prejemajo mesečno 2000 evrov. Bes je bil nepopisen, čeprav je bilo ves čas jasno, da je stvar za lase privlečena in da ti ljudje na mesec v resnici dobivajo kakih 18 evrov.

Pred časom sem se vmešal v diskusijo štirih fantov za šankom, ker enostavno nisem mogel verjeti, o čem se pogovarjajo. Vsi štirje so bili, če se ne motim, zaposleni v Kolinski za tekočim trakom. Vsi kot espeji. Če malo karikiram, so za tekočim trakom sedela štiri podjetja in pakirala makarone. Vprašal sem jih, ali imajo v firmi kak sindikat. Ker bi sindikat moral tisti trenutek, ko bi izvedel, da delajo za tekočim trakom ljudje, ki so smatrani kot podjetniki, takoj ustaviti stroje, zbrati vso halo in od vodstva zahtevati, da jih zaposli …

“Če malo karikiram, so za tekočim trakom sedela štiri podjetja in pakirala makarone.”

Si samozaposlen v kulturi. Kako bi opredelil prekarnost kot pojem?

Prekarnost je oblika dela, ki je pogosto projektna, vselej pa brez gotovosti in varnosti. Gre pa znotraj prekarnosti za velike razlike. So poklici, v katerih sta določena mera nekoliko nižje gotovosti in varnosti na nek način vzdržni in so poklici, ki ne bi smeli biti taki, po logiki stvari sami. Pa ne le zaradi tega, ker prekarnost v njih ni vzdržna, ampak tudi, ker na noben način ni logična. Prekarni delavci za tekočim trakom so samo en izmed bolj eklatantnih primerov tega. Drugi so trafikanti, pa snažilke. It makes no sense! Ljudi, ki take delavce zaposlujejo kot espejevce ali najeto agencijsko silo, bi bilo potrebno preganjati in jih zapreti.

“It makes no sense! Ljudi, ki take delavce zaposlujejo kot espejevce ali najeto agencijsko silo, bi bilo potrebno preganjati in jih zapreti.”

Kako ločuješ prekarce in svobodnjake?

Svobodnjakov tako ali tako ni več. So samo prekarci, ki živijo precej za silo in prekarci, ki živijo zelo za silo. Kar se samega statusa samozaposlenega v kulturi tiče, bi se dalo tudi marsikaj reči. Glede na to, da je v 90 procentih vir sredstev za predstave, ki jih pripravljam Ministrstvo za kulturo, ne vem, zakaj sem tretiran drugače od onih, ki so zaposleni na ministrstvu neposredno. Seveda, če bi priznali, da so moj delodajalec, bi morali ravnati drugače. Zato tega ne store.

“Svobodnjakov tako ali tako ni več. So samo prekarci, ki živijo precej za silo in prekarci, ki živijo zelo za silo.”

Kakšna je prihodnost statusa samozaposlenih v kulturi?

Slišal sem, da nas želijo razdeliti na avtorske in neavtorske poklice in potem samo avtorskim poklicem plačevati prispevke. Kar je arbitrarna, totalno anahronistična logika iz sredine 19. stoletja.

Kateri poklici bi naj bili avtorski?

Tega seveda nihče ne ve, ampak če sklepamo po logiki, ki jo ministrstvo zavzema sicer, bi rekel, da bodo kot avtorski na koncu prepoznani pisatelji in komponisti klasične glasbe. In to bo v glavnem to.

Misliš, da bosta prekarnost in status prekarcev na državnozborskih volitvah 2018 pomembni temi?

Ne. Ne, enostavno zaradi tega, ker na to vprašanje ne bo usmerjen medijski fokus. Pa ne samo zaradi oglaševalcev. Številni mediji imajo velik problem z govorjenjem o prekarnosti, ker tudi sami v veliki meri zaposlujejo na ta način. Bojim se, da v našem prostoru trenutno ni neke politične skupine, ki bi prekarnost lahko uporabila kot temo in kot bi v prekarcih gradila svoje politično zaledje. In ne nazadnje, prekarnost je tudi pojmovno tako razbita – imaš agencije, imaš espeje, imaš dnoje, imaš različne vrste pogodb – da je težko najti skupne točke, na katerih bi se lahko gradila skupna izhodišča in pritisk.

“Bojim se, da v našem prostoru trenutno ni neke politične skupine, ki bi prekarnost lahko uporabila kot temo in kot bi v prekarcih gradila svoje politično zaledje.”

Kako bo na status umetnosti in ljudi, ki za umetnost in znotraj umetnosti živijo, vplivala četrta industrijska revolucija? Kako bo povečana sposobnost umetne inteligence in robotskih sistemov, ki bodo zavzeli proizvodnjo, vplivala na družbo?

Ob tem vprašanju sta mogoča dva odgovora. Prvi je, da je umetnost pač umetnost in da je ne more ustaviti nič. Niti roboti ne. Je pa to seveda naiven, neumen pogled. Druga, mnogo bolj strašljiva možnost je, da se bo umetnost v prihodnosti prenesla oziroma zreducirala na minimum. Deprofesionalizacija je tako ali tako opazna povsod. Posledično je vsak lahko vse.

Profesionalno ukvarjanje z artom je degradirano. Umetnost je razumljena kot nekaj, kar lahko dela vsak ob prostem času. To je mogoče čutiti tudi v Nacionalnem programu za kulturo.

Dobra umetnost v ljudeh odpira nelagodje in jih prisili k temu, da se lotijo preizpraševanja lastnega pogleda. Je medij, ki išče nove poti. To pa tistim, ki vladajo, seveda ni ljubo. Zato je odločevalcem možnost, da bi umetnost predstavljale gospodinje, ki bi spotoma okrasile božično drevesce, mnogo bolj prijetna, kot da bi se gledali v zrcalu. Pa naj se to ne razume napak. Gojenje ljubiteljske kulture, ki razširi ustvarjalnost, je zelo pomembno, ima pa povsem drug potencial in cilje, kot jih ima umetnost ljudi, ki se v svojem življenju ukvarjajo zgolj in samo z metodami umetniškega izpovedovanja.

“Gojenje ljubiteljske kulture, ki razširi ustvarjalnost, je zelo pomembno, ima pa povsem drug potencial in cilje, kot jih ima umetnost ljudi, ki se v svojem življenju ukvarjajo zgolj in samo z metodami umetniškega izpovedovanja.”

NA PRVO STRAN

 

Prejemajte naše intervjuje
Pridružite se prekarcem, delavcem, akademikom, novinarjem, sindikatom in gibanjem, ki enkrat tedensko prejemajo intervjuje na temo prekariata.
Zavzemamo se za splet brez 'spama'. Vaš spletni naslov bo uredništvo naše strani zaščitilo pred vsemi vrstami oglaševalskih zlorab.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *