SKOZI OČI PREKARIATA

Igor Samobor: Problem je, da je kapitalu prilagojen ves sistem

Igor Samobor je igralec in direktor SNG Drame. Leta 2004 je na Nacionalnem gledališkem festivalu za vlogo barona Charlusa v Prustovem Iskanju izgubljenega časa  dobil vrsto najvišjih priznanj. Pred tem pa so bile odmevne predvsem njegove vloge  Peera Gynta, Razkolnikova, Macbetha, don Juana, princa Hamburškega, Ivana v Bratih Karamazovih in Jimmija Potterja v Ozri se v gnevu. Pogovor z njim je za naš diskurz zanimiv, ker je kot igralec razmišljujoč, pronicljiv in do danih družbenih razmer kritičen, kot direktor gledališča pa je v vlogi tistega, ki ansambel v prav teh razmerah vodi.

Črt Poglajen, politični analitik, tor. 9.1.2018, 09:00

NA NASLOVNO STRAN

Foto: Črt Poglajen

Foto: Črt Poglajen

“Kriza sodobnega sveta je po mojem mnenju povezana z izginjanjem metafor. /…/ Nimamo ne časa ne volje, da bi prisluhnili tistemu, kar od nas zahteva dodaten miselni napor.”

Milena Zupančič je v intervjuju za naš portal dejala, da bi moralo tudi gledališče kot institucija biti politično angažirano, da pa bi moral angažma ostati premišljen – da bi bilo namesto neartikuliranega besa potrebno zelo osredotočeno odpirati družbeno pomembna vprašanja. Kako gledate na to?

Strinjam se. Gledališče z odpiranjem družbeno relevantnih vprašanj dejansko zahaja na področje političnega. To je tudi ena od njegovih nalog. Še zdaleč pa ni edina. Osebno menim, da je potrebno gojiti dobro premišljeno prevajanje realnosti v umetniško govorico, da ne pride do tega, da gledališče pred ljudi postavi neke vrste distofijo, se pravi kritično povečavo rakavih celic, ki jo gledalci zlahka razumejo tudi kot neartikuliran bes. Kot je opozorila Milena je to danes zelo pogost problem.

Kriza sodobnega sveta je po mojem mnenju povezana z izginjanjem metafor. Ves diskurz je pragmatičen in pogosto povezan s  tako  mogočno dinamiko, da nimamo ne časa ne volje, da bi prisluhnili tistemu, kar od nas zahteva dodaten miselni napor. Zato dopuščamo  tolikšno moč informacijam na prvo žogo. To se kaže v medijih, to se kaže v komunikaciji in ne nazadnje tudi v umetnosti.

Je prekarnost lahko gledališka tema?

Seveda. Prekarnost je vsekakor tema, ki zadeva vse nas. Je pa dejstvo, da dovolj tehtnega besedila, ki bi se ukvarjalo zgolj z njo, še nisem dobil v roke.

So torej na potezi dramatiki?

Tako je. Na potezi so dramatiki. O mladih, o delu in o izkoriščanju smo v Drami že uprizorili nekaj predstav. Inventuro Vesne Houshild, pa Evropo Vinka Moderndorferja, na primer. Je pa potrebno opozoriti, da je neposredno uprizarjanje dogodkov, ki se odvijajo pred našimi očmi, za umetnika najtežja naloga.

Čemu najtežja?

Da bi umetnik jasno upodobil trenutek, mora do njega imeti vsaj nekaj distance. Če ga ob vprašanju, s katerim se ukvarja, žre jeza, stiska ali notranji nemir, hitro postane aktivističen ali včasih celo didaktičen. Z osebnim angažmajem kot takim seveda ni nič narobe, nasprotno. Človeku da fokus. Mislim pa, da je ogledalo potrebno nastaviti tudi sebi, ne samo težavam okoli sebe.  Režiserji se zavoljo tega pri razčlembi pomembnih družbenih vprašanj velikokrat zatečejo k dramam, ki so bile ustvarjene v nekem drugem času in preko njih razmišljajo o zdajšnjosti. Njihova kritika sedanjega trenutka zato ni nič manjša, je pa oplemenitena z oddaljeno izkušnjo in zato bolj natančna.

“Njihova kritika sedanjega trenutka zato ni nič manjša, je pa oplemenitena z oddaljeno izkušnjo in zato bolj natančna.”

Po filmski premieri »Razrednega sovražnika« ste dejali, da živimo v divjem, neoliberalnem svetu, ki pospešuje tekmovalnost in zaton pristnosti odnosov. Kako je prišlo do tega? Kaj je v največji meri botrovalo k razmeram, v katerih generacija, ki je bila deležna  svobode hipijevstva in varnosti trdne socialne države, danes tako trdno zagovarja neoliberalna načela?

Rojen sem prepozno, da bi bil hipi, se pa tudi sam sprašujem, kako lahko nekdo, ki je videl svet v mavričnih barvah, svoj pogled tako radikalno spremeni. Je pa res, da so v času hipijev, živeli tudi  bolj konservativni posamezniki, ki sveta svobode niso zagovarjali v flower power smislu in so se jim zdele pomembne druge vrednote, tako, da o tej generaciji, ali o katerikoli drugi, težko govorimo posplošeno.

Neoliberalizem je kot vrednostni sistem dobil krila v času krize. Tedaj je njegova zagovornica postala tudi država. Socialne varovalke, ki jih je družba postavila za zaščito ogroženih in manj močnih, se je sistematično ukinjalo z argumentom, da finančno pač niso vzdržne. Problem je, da se to stanje sedaj skuša zabetonirati in vpeljati kot normo tudi v času, ki je daleč od kriznega. Vse, kar ne ustvarja dobička neposredno, se skuša zmanjšati na minimum, če že popoln izbris ni mogoč.

To se kaže tudi v izobraževanju. Če pogledate kurikulum osnovnih in srednjih šol in spremembe, ki so jih sprejeli pred približno 17 leti, lahko vidite, da je vsa umetnostna vzgoja postala izključno predmet izbirnih predmetov. Športni so obvezni, da ne bo pomote. Vprašanje, ki ostaja, je, kaj je z duhom, ko je telo tako zdravo.

“Neoliberalizem je kot vrednostni sistem dobil krila v času krize. Tedaj je njegova zagovornica postala tudi država.”

Kako bi opredelili prekarnost kot pojem?

Prekarnost je honorarno delo, ki ne nudi niti stalne zaposlitve niti statusa, ki bi posamezniku dal vsaj osnovno varnost. V njej je po večini generacija med 20 in 35 letom, kar pomeni, da se da zelo enostavno izračunati, kdaj se je začela razvijati, pa tudi to, kdaj bomo posledice, ki jih prinaša prekarno delo, občutili. Če tega krivičnega zaposlovalnega sistema ne bomo začeli sistematično urejati v kratkem, bomo prišli v položaj, ki ne bo za nikogar prav pretirano lep.

Prekarnost je praksa, ki je v gledališču obstajala že prej, je pa s krizo in z varčevanjem, ki je tej krizi sledilo, dobila povsem nov obseg. Delodajalci, kot je na primer Drama, smo bili skozi varčevalne ukrepe prisiljeni v atipično zaposlovanje. Kar je do mladih, ki v gledališču ustvarjajo, zelo krivično. Mogoče celo bolj, kot se tega sami zavedajo. Umetnik se pogosto osredotoči samo na svoje delo in se ob tem z različnimi tipi zaposlitev sploh ne ukvarja. Iz lastne izkušnje pa lahko povem, da je nujno, da ima igralec varno okolje, da se lahko brez zunanjih zadržkov posveča ustvarjanju.

“Zelo enostavno (se da) izračunati, kdaj se je (prekarnost) začela razvijati, pa tudi to, kdaj bomo posledice, ki jih prinaša prekarno delo, občutili.”

Simon Kardum je dejal, da je prekarnost problem predvsem v tistih vrstah umetnosti, kjer je poudarek na fizisu. Bi se strinjali?

V bistvu ne. Prekarnost je po mojem enako problematična povsod. V plesnem gledališču je res dalj časa prisotna, ker ustvarjalci nikoli niso imeli zavetja v instituciji, je pa prekarnost enako rušilna v vseh uprizoritvenih panogah. Še posebej se nesigurna situacija odraža  v vseh segmentih  kulture, ki za vse poosamosvojitvene vlade ni bila na seznamu tekočih problemov in zanimanj.

Kdo lahko prekarno zaposlene po vašem zaščiti? Kdo lahko učinkovito stopi v njihov bran? Kdo ima za to interes, voljo in moč?

Mislim, da bi morala država biti tista, ki bi poskrbela za interese prekariata. Povsem logično je, da kapital tu ne bo naredil ničesar. Globaliziral se je, se povezal in sedaj znižuje svoje stroške povsod, kjer jih lahko.

Problem pa je, da je kapitalu prilagojen ves sistem in da iz sistema izpade vse, kar ne ustvarja neposrednega dobička. Se pravi tudi precejšen del kulturne krajine, ki je še kako pomemben, četudi se ga ne da izraziti v finančnih presežkih. Prekariat dejansko postaja čedalje večja in čedalje bolj ogrožena družbena skupina.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti bi moralo zato biti prvo, ki bi dobro premislilo ukrepe in jih pripravilo tako, da bi se trendi naraščanja prekarnosti spreobrnili in da bi položaj tistih, ki so v prekarnost potisnjeni, postal vzdržnejši. Nekaj podobnega bi moralo narediti tudi Ministrstvo za kulturo. Samozaposleni v kulturi namreč niso nič drugega kot prekarci. Z zaostrovanjem njihovega statusa, na kar se ministrstvo že dlje časa pripravlja, bo veliko umetnikov dejansko zdrsnilo pod prag revščine. Ob vedno slabšem in nekonsistentnem izplačilu, v katerega smo prisiljeni, se pripravljajo ukrepi, ki bodo zminimalizirali še najosnovnejšo podporo.

“Mislim, da bi morala država biti tista, ki bi poskrbela za interese prekariata.”

Opozorili ste, da prekarci predstavljajo veliko družbeno skupino. Mislite, da bo prekarnost na prihajajočih državnozborskih volitvah relevantna tema? Bodo stranke prepoznale potencial 322.000 polnoletnih ljudi s polno volilno pravico ali bodo aktualnejši ostali povojni poboji?

Človek ne potrebuje posebne domišljije ali modrosti, da bi predvidel, kaj se bo zgodilo. V preteklosti se je odprlo že marsikatero zelo pereče in aktualno vprašanje, pa se je vselej končalo tako, da se je diskurz vrnil v stare, preverjene zgodbe. Če sodim po tem, kar smo lahko zasledili ob nedavni kampanji za predsedniške volitve, bodo kandidati skušali povedati čim več in čim lepše, ne da bi pri tem dejansko sploh kaj povedali. V kakšne zgodbe se bodo zapletali, da bi se izognili realnosti, rajši ne poskušam misliti.

Mislim, da je reševanje socialnih pravic delavcev in prekarcev ena izmed pomembnejših tem, ki bi jo morale pred seboj imeti vsaj vse leve stranke. Prekarnost bi morala postala družbena tema, ki vsebuje temeljni razmislek o družbi, ne zgolj tema, o kateri razmišljajo posamezniki ali ozke skupine. Levica in Socialni demokrati in konec koncev SDS, če že ima tako ime, bi se z vsebino delavskih razmerij, pravic delavcev, enakopravnosti … morali ukvarjati. Pa seveda tudi vse ostale stranke. Državljani smo vendarle edino, kar veže ta narod v skupnost. In za ljudi je treba dostojno skrbeti. To bi morala  biti osnovna misel vsake oblasti. Humanizem in razsvetljenstvo sta osnova današnjega zahodnega sveta in zelo narobe bo, če bomo temelje, ki so se z vsemi gibanji in procesi kvalitetno razrasli, naenkrat pozabili.

“V preteklosti se je odprlo že marsikatero zelo pereče in aktualno vprašanje, pa se je vselej končalo tako, da se je diskurz vrnil v stare, preverjene zgodbe.”

Vinko Möderndorfer je opozoril, da je – v kolikor ne bo prišlo do dogovora in do bolj pravičnega, etičnega sveta – katastrofa v obliki revolucije, neizogibna. Kako vi gledate na to?

Do določene mere bi se strinjal. V vse dosedanje revolucije so ljudi gnali prav slab socialni položaj, občutek krivičnosti razmer, v katerih so se znašli, in pomanjkanje uravnoteženega, etično podprtega dogovora.

Je pa pri pogledu na prihodnost prvo vprašanje, kako se bodo na čedalje resnejše razmere odzvali tisti, ki imajo moč in oblast. Ob delavcih ima z revolucijami izkušnjo tudi kapital. Dobro ve, kako je potrebno ravnati, da bi se jim izognil. Kdaj je potrebno neko misel takoj zatreti, da nebi iz nje vzklil razmislek in kdaj je potrebno za določen čas popuščati, da bi ne prišlo do prevelikih in preveč odločnih trenj.

Živimo v svetu, ki dopušča nadzorovanje na več nivojih in na načine, ki nekoč niso bili mogoči. Občutek imam, da smo apatični in vdani v usodo in to ne omogoča možnosti kakršnegakoli radikalnejšega mišljenja glede izenačevanja družbenih pozicij.

Dejali ste, da sta pomanjkanje vizije in iz tega izhajajoča apatičnost ljudi znanilca časov, o katerih sta govorila Aldous Huxley in George Orwell. Kako bo po vašem mnenju na duh časa vplivala četrta industrijska revolucija? Bo proces antiutopije poglobila, ali bo iz nje izšla nova vizija družbe?

Tako utopija kot tudi antiutopija sta za razvoj družbe pomembni. Utopija za to, da se poskuša iznajti nek nov družbeni sistem, antiutopija pa za to, da se do njega vendarle ohrani kritična distanca. Da se išče izboljšave za nov sistem.

Dejstvo je, da je tehnološki napredek pustil globoke posledice. Robotizacija, umetna inteligenca … Zaradi tega veliko ljudi ostaja brez dela in je utopija, ki nas je gnala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, preživeta. Če želimo narediti korak naprej, moramo narediti temeljit razmislek in doseči nov družbeni dogovor.

Če vzamem primer iz prakse, lahko omenim elektronske blagajne. Nekoč je v naši trgovini delalo osem blagajničark. Ko so uvedli štiri elektronske blagajne, sem  najprej pomislil: »Uh, to je pa dobro! V koraku s časom smo.« Takoj za tem pa sem pomislil na štiri blagajničarke, ki so pri tem izgubile delo. Vprašal sem se, kdo bo poskrbel za to, da bodo preživele. In da bodo preživele njihove družine.

Lastnik trgovine je s tem, ko jih je odpustil, poskrbel, da bo bodo njegovi stroški nižji. Zaradi te banalne novosti je dejansko profiliral, ni pa razen njega profiliral nihče. Izgubile so delavke, ki so ostale na cesti. Pa tudi država, ker je ostala pri enakih davkih, kot jih je prejemala prej. Ob tem, da je morala aktivirati svoje socialne mehanizme, da bi odpuščenim pomagala. Pa tudi cene so ostale enake, da ne bo pomote. Ko se to sešteje na daljši rok in na makroravni resnost problema postane jasna. Zato je prav, da naredimo pošten razmislek o tem, kako bomo zaračunavali dajatve tistim, ki imajo dobiček od odpuščenih ljudi, ali dobiček tistih, ki služijo mimo ljudi že od začetka. In kako bomo pomagali, tistim, ki so zaradi industrijske revolucije ostali brez dela.

“Zato je prav, da naredimo pošten razmislek o tem, kako bomo zaračunavali dajatve tistim, ki imajo dobiček od odpuščenih ljudi in kako bomo pomagali, tistim, ki so ostali brez dela.”

NA NASLOVNO STRAN

 

Prejemajte naše intervjuje
Pridružite se prekarcem, delavcem, akademikom, novinarjem, sindikatom in gibanjem, ki enkrat tedensko prejemajo intervjuje na temo prekariata.
Zavzemamo se za splet brez 'spama'. Vaš spletni naslov bo uredništvo naše strani zaščitilo pred vsemi vrstami oglaševalskih zlorab.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *