SKOZI OČI PREKARIATA

Goran Vojnović: Posamezniki, ki so uspešni, pogosto ne gledajo skozi širšo prizmo

Goran Vojnović je pisatelj, režiser in scenarist. Poznan je postal z režijo celovečerca »Čefurjiraus!«, z zadnjim romanom »Figa«, v katerem opisuje osebne odnose in poglede, ki jih imajo na svet posamezniki, pa je bil letos tretjič nagrajen s Kresnikom. Po besedah Iva Svetine, predsednika Slovenskih pisateljev, Goran svoj slog nadgrajuje in poglablja tako v vsebini kot v veščini izražanja. Njegov pogled na prekarnost nas je zanimal skozi prizmo multikulturnosti, usmerjenosti v javni diskurz in ključnih družbenih vrednot, ki jih zagovarja.

Črt Poglajen, politični analitik, tor. 1.8.2017, 09:00

NA NASLOVNO STRAN

Foto: Črt Poglajen

Foto: Črt Poglajen

“Veščina vživljanja je bila vselej zahtevna stvar.”

V intervjuju, ki je z vami pred tednom dni naredil novinar Novega lista, ste dejali, da je ena od ključnih prelomnic, ki oblikujejo našo sedanjost, zavestno odrekanje empatiji. Da se možnosti, da bi razumeli begunca iz Sudana, ali mater, ki je ostala brez socialne pomoči, odrekamo povsem vede in načrtno. Kaj nas žene v tako ravnanje?

Veščina vživljanja je bila vselej zahtevna stvar. Če želi posameznik razumeti kulturne in družbene specifike drugih ljudi, mora dovolj časa nameniti raziskovanju drugih okolij. Posvetiti se mora literaturi, filmu ali gledališču, ki nas učijo razumevanja človeka, se pa danes ljudje umetnosti raje ognejo. Zdi se jim preveč zapletena za na konec dolgega delovnika. Lažje se je umakniti in se zateči k že izdelanim, ponujenim predsodkom.

To stanje je posledica časa v katerem živimo. Z informacijami nas dobesedno bombardirajo, s čimer nam jemljejo možnost poglobljenega odziva. Situacije, o katerih slišimo, so tako raznolike, da je težko razumeti specifike posamezne od njih. Begunci iz severne Afrike so v eni poziciji, ljudje, ki jih bombardirajo v Siriji so spet v drugi. Tako različnih izkušenj v danem času enostavno ne moremo razumeti. Zato si ustvarjamo čedalje ostrejše, čedalje bolj definirane koordinatne sisteme, v katerih imajo stvari vsaj osnoven smisel. S tem pa se namenoma odpovedujemo globini in razumevanju. Če pogledate na spletna omrežja, vidite, da je sorazmerno lahko predvideti, kakšna bo reakcija na posamezen dogodek. Pa tu ne gre za delitev levo – desno, po kateri bi analitiki ločevali klasično. Vzorci vedenj in razmišljanj so dejansko vedno bolj predvidljivi. Medij, ki vam omogoča, da ste v odzivih tako rekoč neposredni, da imate o vsem svoje mnenje, vam hkrati jemlje možnost, da bi naredili resnejši preudarek o tem, kaj hočete reči, oziroma kaj ste rekli.

“Medij, ki vam omogoča, da ste v odzivih tako rekoč neposredni, vam hkrati jemlje možnost, da bi naredili resnejši preudarek o tem, kaj ste rekli.”

Magnifico je dejal, da do sedaj še nikdar nismo imeli tako širokega dostopa do podatkov, da pa hkrati še nikoli ni bilo toliko nepismenih ljudi. Kako ob danih trendih zvišati pismenost in empatijo?

Kot ste nakazali že vi, gre za povezani stvari. Funkcionalna nepismenost in nezmožnost empatije, sta posledici istih vplivov. To opažam pri odzivih na moje tekste. Takoj, ko začnem operirati z zahtevnejšimi stilističnimi prijemi, z ironijo, s satiro, z metaforo, vem, da bo tekst napačno razumljen. Seveda se stvari včasih na ta način lotim namerno, da bi videl, kako blizu bo odziv tistemu, kar sem predvidel. Je pa včasih naravnost strašljivo, kakšne zgodbe in reinterpretacije moje misli se ob tem razvijejo.

Živimo v izjemno površnem času, v katerem pa se od nas pričakuje, da se bomo odzvali na vse. Rekel bi, da smo v nekem začaranem krogu iz katerega ne moremo. Na vaše vprašanje pa nimam celovitega odgovora…

“Takoj, ko začnem operirati z zahtevnejšimi stilističnimi prijemi, z ironijo, s satiro, z metaforo, vem, da bo tekst napačno razumljen.”

Lahko družba brez empatije sploh obstane?

Nevživljanje v drugega je mogoče razumeti tudi kot neke vrste obrambni mehanizem. Mislim, da v tem trenutku cela Evropa živi potrebo po tem, da bi stvari ostale nespremenjene. Po eni strani se vsi zavedamo, da so spremembe nujne, da se svet spreminja, da meja ni mogoče zapreti, da bo tehnološki napredek šel naprej in da bo svetovna neenakost imela neke posledice tudi za nas, po drugi strani pa delamo vse, da bi te spremembe upočasnili, ali – kolikor bi to bilo mogoče – celo povrnili v poprejšnje stanje. Zdi se, da želimo zavzeti neke okope in zavreči še tiste korake, ki smo jih kot družba do sedaj naredili. Od multikulturnosti naprej. V tem smislu se mi pomanjkanje empatije zdi tudi kot nekakšna preživitvena, politična strategija.

“Zdi se, da želimo zavzeti neke okope in zavreči še tiste korake, ki smo jih kot družba do sedaj naredili.”

Rekli ste, da se nahajamo v shizofreni situaciji, ko želimo po eni strani biti neodvisni od vsega in vsakogar, po drugi pa ohraniti solidarnost. Katera od teh dveh, nasprotujočih si teženj, bo po vašem prevladala: neoliberalno prepričanje, da je posameznik lahko uspešen samo, če je sam svoj center in kot tak premaga vse ostale, ali prepričanje, ki je vladalo v socializmu in pred njim, namreč da je posameznik lahko uspešen samo, če je del družbe?

Gre za dve utopični skrajnosti, ki zanikata del človeka. Skrbi me, da v politiki danes ni pripravljenosti za iskanje ravnotežja med njima. Da ene stranke zagovarjajo prvo paradigmo, druge pa drugo. O skandinavskem modelu, kjer je država socialna in poda nekaj na solidarnost, sočasno pa pusti posamezniku, da se razvija po svoje, danes žal ni ne duha ne sluha. Človek je družbeno in sočasno individualno bitje. Zato bi bilo po mojem potrebno poudariti oboje.

Posamezniki, ki so uspešni, pogosto ne gledajo skozi širšo prizmo in ne vidijo, da lahko svoj uspeh unovčijo samo, če družba, v kateri živijo, funkcionira. Pogovarjal sem se z ljudmi v Bosni, od koder odhajajo tisti z zelo visokimi dohodki, ker tam država enostavno ne deluje, kot bi bilo potrebno. Družba ti ne more nuditi tistega, česar bi si od nje želel. Se pravi neke dinamike, nekega prostora, v katerem bi se počutil dobro. Ko ugotoviš, da ima nekdo na Dunaju ali v Berlinu z desetkrat manjšimi dohodki, kot jih imaš ti, polnejše in bolj kakovostno življenje, kot ga imaš ti v Sarajevu, prideš do točke, v kateri je potrebno razmisliti, kako naprej. In to se na nek način se dogaja tudi nam. Ljudje, kljub dejstvu, da so tu preskrbljeni, čutijo, da bi lahko živeli drugje kakovostneje.

Solidarnost je po mojem zelo pomembna, mora pa biti povezana s svobodo, da se posameznik odloči za način in obliko, preko katere se bo uresničil.

“Ljudje, kljub dejstvu, da so tu preskrbljeni, čutijo, da bi lahko živeli drugje kakovostneje.”

Do Evropske unije ste kritični. Pravite, da ji ni uspelo ustvariti skupnega, medkulturnega prostora, v katerem bi lahko različni narodi našli sogovornike in publiko izven svojih meja. Mislite, da se bo to v prihodnje spremenilo?

To je na nek način Misija nemogoče. Evropska unija je zasnovana na drugih načelih, ne na globljem kulturnem povezovanju. Razlika med kulturno močnimi državami na eni strani in za večje sosede kulturno nezanimivimi, manjšimi  državicami na drugi strani, je enostavno prevelika. In kot kaže se tega problema večina pravzaprav niti ne zaveda.

Nekega poglobljenega dialoga na nepolitični ravni namreč ni. Pravzaprav ga ni že na politični ravni. Če o tem, kaj si o brexitu misli povprečni francoski ali povprečni španski volivec, na evropski ravni še lahko kje kaj zasledimo,tega, kaj si o brexitu misli povprečni slovenski ali povprečni hrvaški volivec ni mogoče zaznati nikjer. Če iz političnih tem, ki so medijsko odmevne, preidemo na kulturo, pa to postane še bolj jasno. To, kar se zgodi kulturnega v Parizu pride do Berlina oziroma to, kar se zgodi v Berlinu do Dunaja. To kar se zgodi v Ljubljani ali Talinu, pa v Ljubljani ali Talinu tudi ostane.

Dejstvo je, da bi dinamiko, ki jo dosegamo na področju kulturnega sorazvoja dosegli tudi, če Evropske unije nebi bilo. Seveda lahko Slavoj Žižek piše za vse medije. Ampak zato, ker je Slavoj Žižek, ne zato, ker prihaja iz Slovenije, ki je del Evropske unije in ker bi Evropska unija hotela slišati mnenja iz vseh svojih delov.

“Evropska unija je zasnovana na drugih načelih, ne na globljem kulturnem povezovanju.”

Evropa večih hitrosti postane ob vsaki krizi vnovič povsem legitimen koncept. Zanima me, ali je Evropa ene hitrosti, kot njen kontrapol po vašem mnenju uresničljiva? Si jo je po vašem smiselno vzeti vsaj za politični cilj?

Mislim, da skupen razvoj Evrope ostaja nek resen koncept in da je to postalo jasno na francoskih predsedniških volitvah, pa tudi na nizozemskih pred tem. Ob brexitu in ob razpravah, ki so bile povezane z njim, je strah pred razdorom povezave postal dovolj velik, da so ljudje spet začeli podpirati idejo ene Evrope.

Je pa res, da imate znotraj povezave članice, ki si je ne želijo poglabljanja in utrjevanja unije, oziroma, ki samo idejo celo zaničujejo. Primer sta Madžarska in Poljska. Tovrstne države s konceptom skupne Evrope dejansko nimajo nič, oziroma niti nočejo imeti nič. Vprašanje ostaja, kako bosta ravnali Francija in Nemčija. Ali bosta imeli motiv idejo skupnega razvoja peljati naprej, ali se bosta odločili za neko pot, ki bo določen del držav vodila z drugim tempom, kot drugi. Federalna Evropa, ki naj bi bila nek skupen cilj, še dolgo ne bo uresničena. Za njo se še precej časa nihče ne bo prav resno boril.

Foto: Črt Poglajen

Foto: Črt Poglajen

Kako bi opredelili prekariat kot družbeno skupino?

Prekariat je realnost trenutnih razmer. Če je bila v času naših staršev neka vrsta prekariata alternativa, oziroma način neposrednega upora zoper sistem, postaja sedaj prekarnost norma. Nihče si ne dela utvar, da gre za neko prehodno fazo. Za preizkus posameznikovih delovnih sposobnosti, na osnovi katerega bi delodajalec lahko dobil oceno o tem, ali je smiselno skleniti pogodbo za nedoločen čas ali ne. Zelo veliko jih je, ki so srečni že, če dobijo priložnost delati prekarno.

Prepričan sem, da se bodo slej ko prej tudi sindikalna gibanja zavzela za to, da se bo prekarce zaščitilo na enak način, kot se danes ščiti delavce za nedoločen čas. Se pa z ukrepi definitivno zamuja. Pa ne le pri sindikatih, ampak tudi pri političnih strankah. Neverjetno je, da si leve in sindikalne politike tega ne vzamejo kot izhodišče svojega boja. Sodoben delavec je dejansko prekarec.

“Sodoben delavec je dejansko prekarec.”

V čem se prekariat po vašem mnenju loči od proletariata?

Mislim, da je razlika v čisto osnovnih pogojih, med katere bi človek najprej umestil varnost. Proletariat ima za seboj dolgo zgodovino. Če si bil v Jugoslaviji delavec, se je vedelo kdo si, kaj si in kaj iz tega izhaja. Delavstvo je bilo in na nek način še vedno je, precej uniformirana stvar. Prekariat pa je po drugi strani zelo raztreščen. Druži ga samo neka negotovost, kar otežuje poizkuse, da bi ga uskladili. So prekarci, ki lahko v svojih okoljih žive in so prekarci, ki so v dobesedno nevzdržnem položaju in ki potrebujejo hitre spremembe, ki bi jim stvari izboljšale.

Osrednji problem prekariata je v različnih izkušnjah prekarstva. Prekarcev je veliko vrst in vsak ima nek svoj specifičen problem, ki se mu zdi najpomembnejši. Nekdo kot največjo obremenitev čuti dejstvo, da je brez regresa, nekdo drug pa, da je njegova plača tako nizka.

Pomembno bi bilo, da bi se znotraj prekariata oblikovale posamezne skupine, ki bi povsem jasno izrazile svoj interes, nato pa bi prišlo do povezovanja na krovni ravni. Primer tovrstnega povezovanja bi lahko bil, če bi se skupina sramotno plačanih delavcev na RTV povezala s skupino sramotno plačanih delavcev na DELU, potem pa našla skupni jezik s skupino tistih ljudi, ki delajo za tri naročnike ali več, pa so kljub temu na eksistenčnem minimumu. In bi nato oblikovali neka skupna stališča in poglede.

“Pomembno bi bilo, da bi se znotraj prekariata oblikovale posamezne skupine, ki bi povsem jasno izrazile svoj interes, nato pa bi prišlo do povezovanja na krovni ravni.”

Bi zase rekli, da ste prekarec?

Mislim, da bi ne bilo čisto prav, če bi se človek, kot jaz hotel riniti med prekarce in biti razumljen kot njihov del. Glede na to, kako delam in živim, bi prej rekel, da sem na svobodi. To je dejansko bližje resnici. Prekarstvo kot pojem sugerira neko ogroženost, jaz pa ne čutim neke ogroženosti, sploh tiste eksistencialne ne.

Kako gledate na idejo Univerzalnega temeljnega dohodka (UTD)? Kako bi uvedba tega principa vplivala na posameznikovo željo po delu?

Do uvedbe UTD sem bil sprva precej kritičen. Ko sem prisluhnil argumentom zagovornikov in nasprotnikov tega koncepta, nisem bil namreč povsem prepričan, čemu bi vsi potrebovali tovrstno spodbudo. Poleg tega se lahko človek, ki ima na vsak način zagotovljeno varnost, do določene mere zaustavi. In to je ena od nevarnosti, o kateri se v vsej debati ne govori.

Mi je pa UTD z leti in povečevanjem odstotka tistih ljudi, ki živijo zares težko, postal bližji. V danih okoliščinah se mi zdi celo, da je to ena simpatičnejših možnosti za zagotovitev nekega vsaj minimalnega standarda.

“V danih okoliščinah se mi zdi celo, da je to (UTD) ena simpatičnejših možnosti za zagotovitev nekega vsaj minimalnega standarda.”

Kako bi uvedba UTD vplivala na življenje umetnikov in ljudi, ki se z umetnostjo ukvarjajo?

Mislim, da bi imela uvedba UTD pozitivne posledice predvsem na mlade ljudi, ki svojo pot znotraj umetnosti šele začenjajo. Na ta način bi lahko vsak počakal na trenutek, ko bi predse dobil projekt. Nebi mu bilo potrebno opuščati stvari in iskati dela, ki bi ga odvračalo od tega za kar se je usposabljal. Poleg tega pa tudi nebi bil primoran sprejeti čisto vsakega projekta. Lahko bi se posvetil umetnosti sami in tistemu, kar bi znotraj umetnosti radi počeli. To bi sprostilo tenzije in blagodejno vplivalo na celotno umetniško sceno.

Bi pa morali pomoč dejansko nameniti vsem mladim ustvarjalcem. Če bi, kot je to po novem primer s plačevanjem prispevkov, za pomoč zahtevali vrhunskost, bi do nje ne prišli tisti ljudje, ki jo najbolj potrebujejo. Posameznik, ki je do vrhunskosti že prišel, ima oziroma bi moral imeti za delo na voljo druge vire.

“Pomoč (bi morali) dejansko nameniti vsem mladim ustvarjalcem.”

Kako bo na delo vplivala četrta industrijska revolucija?

Tega si, kot povsem netehnološko bitje, ne znam predstavljati. A napredek se nam pravzaprav dogaja neprestano. Vidimo lahko kako avtomati ljudi menjajo na plačilnih mestih bencinskih postaj in v trgovinah. Kakšne pa bodo posledice vsega skupaj, si ne bi drznil ugibati. Prihodnost je zame precej velika neznanka. Bolj kot sam domet tehnologije pa me dejansko skrbi naš odziv nanjo.

Kakšne posledice bo dvig kakovosti življenja, ki bo posledica razvoja tehnologije, pustil na družbi in njenih vrednotah? Kakšne bodo posledice za ksenofobijo?

Med kakovostjo življenja in družbenimi pojavi kot je ksenofobija definitivno obstaja korelacija. Ko je gotovost večja, je ksenofobije praviloma manj. Je pa res tudi, da z večjo blaginjo postane mogoč tudi globlji padec, kar pa budi določen strah.

Po drugi strani je potrebno gledati na kakovost življenja tudi nekoliko širše. Če ne bo prišlo do dviga, ki ne bo sorazmeren povsod, se bo impulz, ki sproža migracije, povečal. In bo dejansko vodilo do sprememb, ki bodo ksenofobijo kot načelo zanesle celo na institucionalno raven. Ko bodo države želele preventivno zaščititi pravice svojih državljanov, svojo kulturo in svoj način življenja, bodo vrednote, ki so nam pomembne sedaj, odrinjene na stran. Žica, ki jo imamo na meji, je povsem jasno opozorilo, kam gremo. Morda bodo ljudje v bodočnosti hoteli še več žic, ki bodo ščitile njihov višji standard, vselej pa se bo našel nek cerar, ki bo žice tudi postavil.

“Morda bodo ljudje v bodočnosti hoteli še več žic, ki bodo ščitile njihov višji standard, vselej pa se bo našel nek cerar, ki bo žice tudi postavil.”

NA NASLOVNO STRAN

Prejemajte naše intervjuje
Pridružite se prekarcem, delavcem, akademikom, novinarjem, sindikatom in gibanjem, ki enkrat tedensko prejemajo intervjuje na temo prekariata.
Zavzemamo se za splet brez 'spama'. Vaš spletni naslov bo uredništvo naše strani zaščitilo pred vsemi vrstami oglaševalskih zlorab.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *