SKOZI OČI PREKARIATA

dr. Rado Bohinc: Dokler ne bo konkretne opredelitve, se bo s številkami dalo spretno manipulirati

Rado Bohinc je pravnik in dekan Fakultete za družbene vede. Opravljal je funkcijo ministra za gospodarstvo, ministra za znanost in tehnologijo in notranjega ministra, bil je vodja Slovenskega raziskovalnega inštituta za management in rektor Univerze na Primorskem. V svojem strokovnem delu se posveča predvsem proučevanju delavnih razmerij in korporacijskega upravljanja, zato smo vprašanja, ki se nanašajo na prekarnost in na prihodnost dela vezali predvsem na raziskave področij, s katerimi se ukvarja.

Črt Poglajen, politični analitik, tor. 11.7.2017, 09:00

NA NASLOVNO STRAN

Foto: Črt Poglajen

Foto: Črt Poglajen

“Pravna država mora postaviti takšna pravila, da bo vsak, v skladu s svojimi pristojnostmi, ravnal družbeno odgovorno.”

V zadnji knjigi ste podrobno opredelili družbeno odgovornost. Lahko o pojmu poveste več?

Pravna država mora postaviti takšna pravila, da bo vsak, v skladu s svojimi pristojnostmi, ravnal družbeno odgovorno in, da bo vsakršno družbeno neodgovorno dejanje sankcionirano; na vseh ravneh, od ravnanj politikov,  vladnih funkcionarjev in uradnikov, do korporacijskih voditeljev in vodij različnih inštitucij, vse do slehernega posameznika. Toleranca velikanske in še naraščajoče dohodkovne in s tem družbene neenakosti med ljudmi do te mere, da to vodi v ciklične ekonomske krize, socialne konflikte in globalne ilegalne migracije in v prekarnost zaposlovanja,   je rezultat družene neodgovornosti nosilcev nacionalne in mednarodne politike; le ta očitno ne spregleda, da je dohodkovno neenakost možno zaustaviti le s posegom v razmerje med kapitalom in delom.

Model kapitalizma iz 19.stoletja je za informacijsko družbo in družbo znanja iz 21. stoletja neuporaben in ne pravičen ter za današnjo osveščenost nesprejemljivo izkoriščevalski. Družbena odgovornost od politikov in korporacijskih voditeljev terja, da vzpostavijo  zakonske in statutarne podlage za obvezno korporativno družbeno odgovornost, za soudeležbo delavcev pri dobičku, delavsko delničarstvo ali profit sharing, pa tudi razvoj deležniških korporacij, zadrug, delavskih podjetij in drugih oblik socialnega podjetništva. Družbeno neodgovorna je zakonska ureditev, da direktorji odškodninsko odgovarjajo le gospodarski družbi in delničarjem, ne odgovarjajo pa niti delavcem, niti drugim deležnikom korporacije. . Družbeno neodgovorno je, da zakonske ureditve odškodninske odgovornosti politikov in vladnih funkcionarjev sploh ni.

Med ukrepi, ki ste jih navedli, je delavsko soupravljanje podjetij, razvoj socialnega podjetništva, zadrug in delavskih podjetij. Kakšen pa je vaš odnos do UTD-ja, kot ene izmed tistih možnosti za zmanjšanje neenakosti, ki v stroki in politiki pridobivajo čedalje večjo težo?

UTD je eden od modelov, ki je z vidika podpore dela lahko tudi nekoliko kontaverzen. V načelu mu ne nasprotujem, ga pa ne obravnavam kot nekakšno razvojno nujnost. Mislim, da se je problema neenakosti potrebno v osrednjem delu lotiti drugje. In sicer- kot sem že dejal – pri vključevanju dela v proces upravljanja in prilaščanja, in sicer kot kapitalu povsem enakovrednega dejavnika. Če nam uspe to, je lahko neka vrsta  temeljnega dohodka samo korektor, se pravi dohodek za tiste, ki si dohodka na drug način ne morejo zagotoviti, ker zaradi osebnih danosti ne morejo živeti od dela.

“UTD je eden od modelov, ki je z vidika podpore dela lahko tudi nekoliko kontaverzen.”

Kako bi opredelili prekarnost? Kaj po vašem razumevanju zajema?

Prekarnost v načelu zajema vrsto različnih oblik zaposlitve, pri katerih prihaja do kršitev osnovnih, zakonsko določenih pravic dela, je pa problem, da pri prekarnosti ne gre niti za pravno opredeljen pojem, niti za pravno opredeljen položaj. Zato se pri obrambi pravic ljudi, ki so v prekariat ujeti, pogosto znajdemo pred velikimi izzivi. Po mojem mnenju se prekrnost začne že z zaposlovanjem za določen čas. Ljudje, ki so zaposleni na tak način, so namreč  pod velikim pritiskom. Zaposlitev za nedoločen čas je vsekakor civilizacijska pridobitev, ki jo vsebujejo vse sodobnejše delovno pravne zakonodaje, se je pa v dejanskem življenju ne spoštuje, oziroma se pravila, ki jo določajo, krši.

Drugo področje, ki pospešeno vodi v razraščanje prekariata, je spodbujanje tistega dela spejevstva, za katerega je popolnoma jasno, da pravzaprav ne gre za nikakršno podjetništvo, ampak za normalno opravljanje dela. Ta proces je za delodajalce dober, ker z njim ne sprejemajo obveznosti, ki bi delavcu nudila kakršno koli varnost.

Tretje področje na katerem se prekarnost širi zelo hitro, je agencijsko zaposlovanje. Dejstvo sicer je, da ima Slovenija ta segment zakonsko dobro urejen, prihaja pa do množičnih zlorab te oblike zaposlovanja in neposrednega razraščanja področja. Agencijsko delo je pri nas daleč nad evropskim povprečjem. Nahaja se celo dvakrat nad njim. Delodajalci lahko zaposlene najemajo, ko delo imajo, ko dela nimajo, pa enostavno prekinejo pogodbe, breme brezposelnih delavcev pa prenesejo na druge. Že devetnajsto stoletje je prineslo inštitut varovanega razmerja med delavcem in delodajalcem, sedaj pa to opuščamo in se na nek način vračamo v skoraj sužnjelastniški odnos do dela.

Ob pogledu omenjene trende  se človek spomni na Marxov koncept tako imenovane rezervne armade dela. Gre za podobna principa. Se pravi, da imajo lastniki kapitala pri roki nenehen vzvod za zmanjševanje cene dela. Pozabljajo pa, da nizka cena dela, se pravi nizke plače, vodi v nizko povpraševanje, nizko povpraševanje pa naprej nizko gospodarsko rast, kar je pa hiba, ki lahko kapitalizem sam pripelje v krizo.

“Pri prekarnosti ne gre niti za pravno opredeljen pojem, niti za pravno opredeljen položaj.”

Pravite, da je zaposlovanje za določen čas tista vrsta zaposlovanja, ki vključuje ključen del prekarnih zaposlitev. Predstavniki ministrstva za delo prekarnost razumejo kot seštevek samozaposlenih in zaposlenih po civilnih pogodbah. Zaposlitev za določen čas zato ne uvrščajo med prekarne vrste dela. Kaj po vašem vpliva na to, da se država počasi, a vztrajno pomika proti minimalističnemu razumevanju prekarnosti?

Kaj predstavnike države rine v sprejemanje minimalističnega razumevanja prekarnosti, bi težko rekel. Bi pa se tej zadregi z zakonsko opredelitvijo prekarnosti dalo dokončno izogniti. Na ta način bi se izognili različnim interpretacijam in nesoglasjem pri tem, katere vrste dela so prekarne in katere ne. Ker gre dejansko za tako občutljiva vprašanja, dvojnih razumevanj enostavno nebi smelo biti.

“Kaj predstavnike države rine v sprejemanje minimalističnega razumevanja prekarnosti, bi težko rekel.”

Dejali ste, da so korenine prekarnosti v zahtevah kapitala po fleksibilizaciji trga dela. Bi torej regulacija poklicev in trga dela lahko ustavila trend naraščanja prekariazacije?

Seveda. Silovite zahteve delodajalcev, ki tako rekoč dnevno poudarjajo, da je potrebno trg deregulirati, me pravzaprav presenečajo. Namesto, da bi managament podjetij zagotovil vzdržno rast, v kateri bi bili zagotovljeni tako interesi podjetij, kot ljudi, ki delajo v njih, se hlasta po maksimizaciji dobička. Tega, da dobiček poveča na račun zniževanja cene dela, je sposoben vsak. Ker to seveda ni vzdržno. Prednost je potrebno najti v inovacijah in novih načinih dela.

V drugih državah so, kar se tiče teh vprašanj, bistveno bolj previdni kot smo pri nas. Vsak ukrep, ki vodi v smeri fleksibilizacije, ima protiukrep, ki vodi v večjo varnost. Regulator mora na tem področju biti izjemno občutljiv.

Ko govorite o prekarcih, omenjate dr. Guya Standinga. Standing v svojem razumevanju izhaja iz Webrove ločitve družbe na več razredov, prekarce pa imenuje kot razred, ki je med tako imenovanim selariatom in brezposelnimi. So po vašem pogledu prekarci del delavstva, ali samostojen razred?

Prekariat je vsekakor del delavskega razreda. S tradicionalnim delavstvom ga druži dejstvo, da ostaja izven procesov upravljanja in prilaščanja nove vrednosti. Inda je  posledično podrejen tistim, ki imajo nazor nad kapitalom. Tu je potrebno iskati ključ za sodelovanje.

“Prekariat je vsekakor del delavskega razreda.”

Po ocenah, ki jih je mogoče narediti danes, je prekarnih od 125.000 do 322.000 Slovencev. Kdaj bo po vašem prekarnost naposled le postala politična tema? Vsi prekarci so konec koncev tudi volivci.

Tako širok interval med ocenami števila prekarcev govori o tem, da je pravna opredelitev prekarnost nujna. Dokler ne bo konkretne opredelitve, se bo s številkami dalo spretno manipulirati in jih uporabljati za lastne potrebe. Diskurz je nujno intenzivirati v stroki in v sindikatih in tako narediti konkretno opredelitev, ki bo zakonodajalcu sočasno opora in pritisk, da se problema loti v celoti. Položaj je takšen, da kriči po tem, da se bo država naposled zganila. Nujno je, da bi se katera od političnih strank naposled zganila in prekarnost vzela kot resno politično izhodišče.

“Tako širok interval med ocenami števila prekarcev govori o tem, da je pravna opredelitev prekarnosti nujna.”

SMC je na programski konferenci med šest ciljev stranke umestil tudi urejanje razmer za prekarne delavce. Kako bi to komentirali?

To je vsekakor dobro znamenje, z  nestrpnostjo pa čakam  konkretnih potez in ukrepov, s katerimi bodo stanje dejansko izboljšali… SMC, kot stranka, ki ima v rokah moč in vse ključne vzvode oblasti, nima nikakršnega opravičila za to, da nebi naredila odločnega koraka naprej.

Kako pa gledate na korake, ki sta jih v tej smeri naredila SD in ZL?

Mislim, da so koraki omenjenih strank premajhni. Ali pa vsaj premalo odločni. Kolikor vem, niti SD niti ZL tega vprašanja  nima prav visoko na svoji agendi, glede na deklarirani ideološki pripadnosti pa bi morali obe stranki narediti bistveno več za to, da bi se s prekarnostjo začel zares ukvarjati tudi parlament.

SDS v svojem programu kot ključno izpostavlja  vlogo lastnikov kapitala. Njeni predstavniki so prepričani, da je lahko trajna gospodarska rast dovolj trden temelj za razvoj družbene blaginje. Kakšen odnos ima do prekarnosti pri nas desnica?

Prav pri razumevanju dela je razlika med levico in desnico najbolj opazna. Desnica zagovarja koncept neoliberalizma, se pravi prepričanje, da mora država podpreti predvsem kapital, da bi zagotovila blaginjo. Delo pa razume zgolj kot strošek, ki se ga najame po kar se da nizki ceni in se ga po potrebi tudi zlahka znebi.

“Prav pri razumevanju dela je razlika med levico in desnico najbolj opazna.”

Pri opredeljevanju družbenega položaja, v katerem smo, ste precej ostri. Pravite, da je prekarnost derivat totalnega kapitalizma. Se bo družba v nadaljevanju 21. stoletja vrnila k solidarnosti in vrednotam socialne države, ali bo trend ohranil smer?

Prepričan sem, da se bo trend obrnil. Razveseljivo je, da zahtevo, da imajo korist od gospodarskega napredka vsi, ne le ozke elite, kot prioriteto v svojih dokumentih postopno postavlja tudi  OECD. Se pravi skupina gospodarsko najbolj razvitih držav sveta. Ne gre za kako posebno socialno občutljivost, ampak za dejstvo, da so analitiki tudi v teh državah ugotovili, da nadaljnje povečevanje neenakosti ni vzdržno in da bo trend, v katerem smo, hude posledice prinesel tudi za tiste, ki so trenutno v privilegiranem položaju.  Rekel bi, da je pomen socialne ozaveščenosti v tem trenutku enako velik, kot pomen okoljske ozaveščenosti, če želimo kot družba obstati.

“Rekel bi, da je pomen socialne ozaveščenosti v tem trenutku enako velik, kot pomen okoljske ozaveščenosti.”

Kako bo četrta industrijska revolucija vplivala na samo delo?

Delo ima s tehnološkim napredkom čedalje večjo vlogo. Ker morajo biti delavci čedalje bolj kvalificirani in opravljajo čedalje kompleksnejše naloge, se bo s četrto industrijsko revolucijo po mojem mnenju postopno izboljšal tudi njegov status oziroma celotno razmerje med delom in kapitalom, ki je danes po vzoru kapitalizma 18. in 19. stoletja, čedalje bolj v prid slednjega, kar je povsem nesprejemljivo.

Posledice spremembe odnosa med delom in kapitalom bodo tudi politične. Razvoj družbe bo omogočil tudi razvoj tako imenovane postmoderne demokracije. Se pravi demokracije znotraj katere bodo državljani v dnevnem stiku z odločevalci in bodo posledično imeli neposrednejši stik pri sprejemanju odločevalcev. Trenuten sistem predstavniške demokracije je zastarel že sedaj in bo gotovo nadgrajen v srednjeročni prihodnosti.

“Posledice spremembe odnosa med delom in kapitalom bodo tudi politične.”

NA NASLOVNO STRAN

Prejemajte naše intervjuje
Pridružite se prekarcem, delavcem, akademikom, novinarjem, sindikatom in gibanjem, ki enkrat tedensko prejemajo intervjuje na temo prekariata.
Zavzemamo se za splet brez 'spama'. Vaš spletni naslov bo uredništvo naše strani zaščitilo pred vsemi vrstami oglaševalskih zlorab.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *